Uncategorized

Pasjansa

Pride dan, ko si žalosten, da si tak v dejanskosti in v svojem zrcalu spomina. Četudi v sredici samega sebe poznaš svoj odsev in pot, te zamika, da bi želel po drugi-umirjeni, ravnejši, ki tudi vodi navkreber le, da tebi drugačna linija ne gre ravno od nog.

Pride dan, ko ne veš kaj bi rekel kaj šele, da bi vedel kaj zapisati. Tak čas so dnevi usedanja, ko pade na Um in Srce kar ima pasti čez solzne luknje sita Duha.

Pride dan, ko neveden človek zakoplje v roke svoj obraz, ko mora obstati, se izprašati, si izprašiti obleko, popraviti razmršene lase pod klobuk in iti.

Pride dan, ko se poravnaš na svoji vijugasti cesti, pobereš svoje raztrosene načrte in želje, ostajaš hvaležen vsakemu sopotniku, za vsako kapljo vode, rožo pa tudi lastnemu kamnu na njej.

Pride, da, ki pokaže čemur lahko služim in čemur ne.
Priklonim pa se lahko marsičemu in marsikomu.

Namaste!
Aurelija Z. M. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja