Med obilico vsega iščemo zase prvo skupino,
ne ravno z nujnostjo delovanja.
Bolj je nujna, vsaj zame, usmeritev duha na realni podlagi vsakdana.
Lahko mi je marsikaj všeč, se z marsičem zelo strinjam, mogoče celo čisto strinjam.
Všeč mi je ne-našemljena raznolikost, edinstvenost delovanja,
človek, ki vztrajno hodi po svoji poti in ne išče za vsako ceno stranskega izhoda.
Blizu mi je kakršnakoli aktivnost, le da je z dušo in telesom.
Všeč mi je strast, ki daje zabelo življenju in rodi ustvarjalce.
In všeč mi je vračanje-uravnovešanje energij nazaj na staro mesto, kamor tudi spadajo.
In všeč mi je ugotovitev-dokaz, da človek sam najde svoj način zdravljenja, če se potrudi.
V tem času imamo več kot dovolj izbire, da vsak zase najde podobnost tisti usmeritvi,
ki jo nosi v sebi.
Vedno se oziram na svoje trmasto srce, čeprav je pot do njega naporna, a ni mi žal.
Če malo po-dramatiziram: lahko mi vzamejo vse, lahko me vsi zapustijo,
a vedno bom tu zase, da lahko dam naprej.
Ne, da bi napeljevala na napušnost sebe ali koga drugega, le zdi se mi pomembno,
da se naučimo prebrati tisto, kar piše na lastni koži, in prepoznati svoj ritem srca.
Aurelija Z. Mueller