Uncategorized

Jasnovidnost v času – Prihodnost

 

…. še vedno obstajajo ljudje, ki zanikajo možnost napovedovanja prihodnosti, vendar pa takšno zanikanje kaže le na njihovo nepoznavanje dokazov v prid tega predmeta. Veliko število potrjenih primerov ne dopušča dvoma o tem dejstvu, vendar pa so mnogi od teh takšne narave, da za njih nikakor ni lahko poiskati razumne razlage. Očitno je, da ego poseduje določeno količino sposobnosti napovedovanja. In če so bili napovedani dogodki vedno zelo pomembni, potem bi človek lahko domneval, da ga je neka izjemna spodbuda usposobila za to, da videno jasno vtisne na svojo nižjo osebnost. Nedvomno je to prava razlaga za številne primere, v katerih je šlo za napoved smrti ali velike nesreče, vendar pa so zabeleženi tudi številni primeri, za katere se zdi, da to ne velja, saj so napovedani dogodki pogosto zelo banalni in nepomembni.
Dobra znana zgodba o drugem vidu na Škotskem bo ilustrirala to, na kar mislim. Človeka, ki ni verjel v nič okultnega, je gorjanski videc vnaprej opozoril, da se približuje smrt njegovega soseda. Prerokba je bila podana s precejšnjimi podrobnostmi, vključno s popolnim opisom pogreba, z imeni štirih nosačev krste in drugih prisotnih. Zdi se, da se je poslušalec nasmejal celotni zgodbi in jo takoj pozabil. Vendar pa je smrt soseda, do katere je prišlo v napovedanem času, priklicala v njegov spomin predano opozorilo. Človek se je odločil, da bo spremenil del prerokbe tako, da se bo sam vključil med nosače krste. Uspelo mu je na ta način urediti stvari, vendar pa je tik pred začetkom pogreba moral nepričakovano opraviti neko nujno stvar, ki mu je vzela le minuto ali dve. Ko je hitel nazaj, je presenečen videl, da se je sprevod začel brez njega in da se je napoved v celoti izpolnila, kajti štirje nosači so bili točno tisti, ki so bili nakazani v viziji.
Tukaj gre torej za neko precej nepomembno stvar, ki ni bila posebej pomembna za nikogar, a določno napovedana mesece pred dogodkom; in čeprav se je človek potrudil, da bi spremenil napoved, mu nikakor ni uspelo vplivati nanjo. Gotovo se to zdi zelo podobno vnaprejšnji določenosti, celo do najmanjših podrobnosti. Toda, šele ko raziščemo to vprašanje z višjih ravni, smo sposobni videti izhod iz te teorije. Seveda se nam bo, kakor sem povedal prej o neki drugi veji tega vprašanja, jasna razlaga izmikala toliko časa, dokler ne bo naše znanje neskončno večje kot je sedaj; največ, kar nam lahko uspe sedaj, je to, da nakažemo smer, v kateri bi jo lahko našli.
Nobenega dvoma ni, da je to, kar se dogaja sedaj, rezultat vzrokov, ki so bili sproženi v gibanje v preteklosti, in da bo to, kar se bo zgodilo v prihodnosti, rezultat vzrokov, ki ravnokar delujejo. Celo tu spodaj lahko preračunamo, da bodo, če izvajamo določena dela, iz njih sledili določeni rezultati. Vendar pa naše izračunavanje nenehno motijo činitelji, ki jih nismo bili sposobni vzeti v obzir. Če pa dvignemo našo zavest na mentalno raven, potem lahko pogledamo precej dlje v rezultate naših dejanj.
Tako lahko na primer izsledimo učinek slučajne besede, ne le na osebo, kateri je bila namenjena, ampak preko njega tudi na mnoge druge, če se ta širi v širši krog ljudi, dokler na videz ne zajame celotne dežele; in preblisk takšne vizije je precej bolj učinkovit kot številne moralne zapovedi, ki nam govorijo o nujnosti izjemne budnosti v zvezi z mislimi, besedami in dejanji. S te ravni lahko vidimo, ne le popoln rezultat vsakega dejanja, ampak tudi kje in kako bodo nanj vplivali in ga spremenili rezultati drugih dejanj, ki navidezno niso povezana z njim. Dejansko lahko rečemo, da so jasno vidni rezultati vseh trenutno delujočih vzrokov – da pred našim pogledom leži odprta prihodnost, kakršna bi bila, če se ne bi porodili nobeni novi vzroki.
Seveda se novi vzroki pojavljajo, kajti človekova volja je svobodna; toda v primeru vseh običajnih ljudi je mogoče rabo njihove svobodne volje vnaprej preračunati z dokajšnjo točnostjo. Povprečen človek ima tako malo dejanske volje, da je v precejšnji meri bitje okoliščin; njegovo delovanje v preteklih življenjih ga postavi v določene okoliščine in njihov vpliv nanj je tako zelo najbolj pomemben činitelj v njegovi življenjski zgodbi, da je mogoče njegov bodoči tok napovedati s skoraj matematično gotovostjo. Pri razvitem človeku je stvar drugačna; tudi pri njem so glavni življenjski dogodki urejeni na podlagi preteklih dejanj, vendar pa je način, na katerega jim bo dovolil, da vplivajo nanj, metode, s katerimi bo jih bo obravnaval in morda premagal, povsem njegove lastne in jih ni mogoče, razen kot možnosti, napovedati vnaprej niti na mentalni ravni.
Ko na ta način pogledamo navzdol na človekovo življenje, se zdi kot da bi se njegova svobodna volja lahko izražala le v določenih kritičnih trenutkih njegovega življenja. Ko človek pride do določene točke v svojem življenju, postane očitno, da se pred njim očitno odpirata dve ali tri alternativni poti; on lahko popolnoma svobodno odloča, katero bo izbral. In čeprav lahko nekdo, ki celovito pozna njegovo naravo, čuti, da z gotovostjo ve, kakšna bo njegova izbira, pa takšno poznavanje njegovega prijatelja ni v nobenem smislu nepremagljiva sila.
Toda, ko je človek izbral, potem mora iti po tej poti in prevzeti nase posledice. Ko stopi na določeno pot, je v mnogih primerih prisiljen vztrajati na njej zelo dolgo časa, preden se pojavi nova priložnost za obrat. Njegov položaj je nekako podoben strojevodji vlaka; ko pride na železniško križišče, se lahko po svoji volji odloča za eno ali drugo smer; toda, ko se enkrat odloči za eno izmed njih, je prisiljen nadaljevati v tej izbrani smeri, dokler ne doseže naslednjega križišča, kjer se mu znova ponudi priložnost za izbiro.

C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
8. poglavje / KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja