Edina popolnoma varna pot razvoja jasnovidnosti – vstopiti z vso svojo energijo na pot moralne in mentalne evolucije. Na eni izmed stopenj se bodo nato višje sposobnosti začele same po sebi spontano razkrivati. Pa vendar obstaja praksa, ki jo svetujejo vse religije – ki, če jo uporabljamo skrbno in spoštljivo, ne more škoditi človeškemu bitju in iz katere se včasih razvije zelo čisti tip jasnovidnosti – to pa je praksa meditacije.
Človek naj si torej izbere določen trenutek v dnevu – trenutek, ko se lahko zanese, da bo imel mir in ga ne bo nič zmotilo, čeprav je bolje, da je to podnevi in ne ponoči – in doseže, da bo takrat njegov um za nekaj minut povsem osvobojen zemeljskih misli kakršne koli vrste. Ko to doseže, naj usmeri vso svojo silo svojega bitja proti najvišjemu duhovnemu idealu, ki ga pozna. Odkril bo, da je pridobitev tako popolnega nadzora mišljenja veliko težje kot to domneva. A, ko ga bo dosegel, bo to lahko zanj le v največjo korist. In ko bo postajal vse bolj in bolj sposoben dvigniti in osredotočati svoje mišljenje, bo postopoma odkrival, da se pred njim odpirajo novi svetovi.
Kot pripravljalno urjenje za zadovoljivo doseganje takšne meditacije, je zaželeno, če človek prakticira koncentracijo v poslih vsakodnevnega življenja – celo v najbolj preprostih. Če piše pismo, naj ne misli na nič drugega, dokler ne konča, kot le na pismo; če bere knjigo, naj svojemu mišljenju ne dovoli tavanja k drugim stvarem. Naučiti se mora biti pozoren na svoj um, biti njegov gospodar, tako kot tudi gospodar svojih nižjih strasti; potrpežljivo mora delati, da bi pridobil popolni nadzor nad svojimi mislimi, tako da bo vedno točno vedel, o čem razmišlja in zakaj – na ta način bo lahko dobro uporabljal svoj um in ga umiril, tako kot tudi izurjen mečevalec usmeri svoje orožje tja, kamor želi.
Navsezadnje pa, če bi tisti, ki si tako goreče želijo jasnovidnosti, le-to začasno posedovali za kakšen dan ali celo le za eno uro, še zdaleč ni tako gotovo, da bi si želeli ta dar obdržati. Res je, da ta pred njimi odpira nove svetove preučevanja, nove moči, ki jih je mogoče koristno uporabiti, zaradi česar večina od nas čuti, da jo je vredno imeti; vendar pa moramo vedeti, da za nekoga, ki ga njegova dolžnost še vedno kliče k življenju v svetu, to nikakor ni čisti blagoslov. Na tistega, ki se mu je odprla vizija, predstavljajo žalost in beda, zlo in pohlep sveta stalno prisotno breme, tako da v zgodnjih dneh pridobitve novega znanja pogosto čuti odmev strastne zaprisege, ki jih vsebujejo Schillerjeve bobneče vrstice:
“Zakaj si me odvrgel v mesto vedno-slepih,
da bi z odprtim čutom objavljal tvoj orakelj?
Kakšna korist od privzdignjene tančice, če je za njo grozljiva tema?
Le nevednost je življenje; to znanje pa je smrt.
Vzemi nazaj to žalostno jasno-vidnost; odvrni z mojih oči to kruto luč!
Strašno je biti smrtni kanal za tvojo resnico!”
in nato spet zakriči:
“Vrni mi mojo slepoto, srečno temo mojih čutov;
vzemi nazaj ta strašni dar!”
Vendar pa je seveda to čutenje, ki preide, kajti višji vid kmalu pokaže učencu nekaj, kar je onstran žalosti – kmalu vtisne v njegovo dušo silno gotovost, da vse stvari, ne glede na to, kaj lahko tu spodaj nakazujejo pojavnosti, brez sence dvoma delujejo skupaj za končno dobro vsega. Človek ugotavlja, da sta sicer greh in trpljenje tu, najsi ju je sposoben zaznati ali ne, in da je takrat, ko ju je sposoben videti, navsezadnje bolj usposobljen za dajanje učinkovite pomoči, kot takrat, ko deluje v temi. In tako se postopoma uči nositi svoj delež težke karme sveta.
C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!
Jasnovidnost
KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!