Uncategorized

Jasnovidnost kot igranje harfe

Rezultat iskanja slik za Julia Łopuszyńska - harfa

Kaj je jasnovidnost?
Jasnovidnost dobesedno ne pomeni nič drugega kot “jasno videnje”, in je beseda, ki so jo žalostno zlorabljali in celo ponižali do te mere, da je služila za opis zvijač sejemskih sleparjev v varietejih. Celo v svojem bolj omejenem smislu pokriva širen razpon pojavov, ki se tako zelo razlikujejo po značaju, da ni lahko podati definicije z besedo, ki bi bila obenem jedrnata in natančna. Imenovali so jo “duhovna vizija”, vendar pa nobeno tolmačenje ne bi moglo biti bolj zavajajoče kot to, kajti v veliki večini primerov ni z njo povezana nobena sposobnost, ki bi imela pravico do tako vzvišenega imena.
Za namen te razprave bi jo morda lahko opredelili kot moč videti tisto, kar je skrito običajnemu fizičnemu vidu. Dobro bi bilo, če omenimo tudi to, da jo pogosto (čeprav nikakor ne vedno) spremlja to, kar se imenuje jasnoslišnost ali moč slišati tisto, kar je neslišno za običajno fizično uho; in za sedaj bomo naš naziv uporabljali tudi za to sposobnost, da bi se izognili nenehnemu navajanju dveh dolgih besed.
Preden s koristjo poskusim s podrobno razlago jasnovidnosti, bi bilo dobro, da nekaj časa posvetimo nekaterim predhodnim razmislekom, da bi si razjasnili nekaj splošnih dejstev v zvezi z različnimi ravnmi, na katerih je mogoče izvajati jasnovidno vizijo, in pogoji, ki omogočajo njeno izvajanje.
V teozofski literaturi nenehno srečujemo zagotovila, da so vse te višje sposobnosti dediščina človeštva na splošno – da je na primer zmožnost jasnovidnosti latentna v vsakem človeku in da so tisti, pri katerih se že objavlja, preprosto v tej podrobnosti za korak naprej od ostalih. Čeprav je ta trditev točna, pa se vendar zdi precej medla in nerealna večini ljudi, preprosto zato, ker na takšno sposobnost gledajo kot na nekaj povsem drugačnega od karkoli, kar so doslej izkušali, tako da so dokaj prepričani, da oni sami te sposobnosti nikakor ne bi mogli razviti.
Ta občutek nerealnosti bi mogoče lahko razpršili tako, da poskusimo razumeti, da je jasnovidnost, tako kot številne druge stvari v naravi, v glavnem vprašanje vibracij in da dejansko ni nič drugega kot le razširitev moči, ki jih mi vsi uporabljamo v naših življenjih vsak dan. Mi vsi stalno živimo obkroženi s širnim morjem mešanice zraka in etra, pri čemer drugi prežema prvega, tako kot vso fizično materijo; in vtisi iz zunanjega sveta nas dosežejo predvsem s pomočjo vibracij v tem širnem morju materije. To vsi dobro vemo, toda morda mnogim med nami še ni znano, da je število teh vibracij, na katere smo se sposobni odzvati dejansko povsem neznatno.
Med izjemno hitrimi vibracijami, ki vplivajo na eter, je le majhen del – zelo majhen del – takšnih, na katere se lahko odzove mrežnica človeškega očesa. In te posebne vibracije sprožijo v nas občutek, ki ga mi imenujemo svetloba. To pomeni, da smo sposobni videti le tiste predmete, iz katerih izhaja ali odseva svetloba te posebne vrste.
Dejansko obstajajo vibracije vseh mogočih stopenj hitrosti, ki napolnjujejo celoten prostor med počasnimi valovi zvoka in hitrimi valovi svetlobe. To pa še ni vse, kajti nedvomno obstajajo tudi vibracije, ki so počasnejše od tistih zvoka, in neskončno veliko takšnih, ki so hitrejše od tistih, ki jih poznamo kot svetlobo. Tako začenjamo razumevati, da so vibracije, s pomočjo katerih vidimo in slišimo, podobne dvema drobcenima skupinama strun na ogromni, praktično neskončno veliki harfi.
Neko drugo dejstvo, ki ga moramo obravnavati v tej zvezi, je to, da se različni ljudje med seboj zelo razlikujejo, pa čeprav znotraj dokaj ozkih meja, po svoji zmožnosti odzivanja na teh nekaj vibracij, ki so znotraj dosega naših fizičnih čutov. Ne govorim o ostrini vida ali sluha, ki usposablja nekega človeka, da vidi precej manjši predmet ali sliši precej tišji zvok kot drugi; ne gre za vprašanje moči vida, ampak za širino dovzetnosti.
Če se spomnimo, da je človekovo eterično telo dejansko le bolj fin del njegovega fizičnega ogrodja in da zato vsi njegovi čutni organi vsebujejo veliko količino eterične materije različnih stopenj gostote, katere zmožnosti so v večini od nas še latentne, potem vidimo, da se pred nami, četudi se omejimo zgolj na razvoj v tej smeri, odprejo številne raznovrstne možnosti.
Mi vemo, da poleg in onstran tega človek poseduje še astralno in mentalno telo, ki ju je mogoče počasi prebuditi v delovanje, tako da se bosta odzivala na vibracije materije z njunih lastnih ravni ter tako odprla pred Egom, ko se ta uči delovati skozi ta dva nosilca, dva povsem nova in precej širša svetova znanja in moči.
Potem za nas ne bo težko dojeti možnost trdne in postopne širitve naših čutov, tako da bi bili, tako z vidom kot sluhom, sposobni prepoznati precej višje in precej nižje vibracije od tistih, ki jih prepoznavamo običajno. Precejšen del teh dodatnih vibracij bo še vedno pripadal fizični ravni in nas bo usposobil zgolj za to, da prejemamo vibracije z eteričnega dela te ravni, ki je sedaj za nas zaprta knjiga. Te vtise bomo še vedno prejemali preko očesne mrežnice; seveda bodo ti vzburili njeno eterično in ne trdno materijo, vendar pa lahko na njih vseeno gledamo kot na tiste, ki vzburijo le organ, ki je posebej specializiran za njih sprejem, ne pa celotne površine eteričnega telesa.
Vendar pa obstaja še ena stvar, ki je nikakor ne bi smeli izvzeti iz tega poročila, in sicer vprašanje čaker. Mnogim je znana ideja o obstoju, tako v človekovem astralnem kot njegovem eteričnem telesu, določenih centrov sile, ki jih med človekovim razvojnim napredovanjem postopno oživlja sveti kačji-ogenj. Čeprav teh ne bi mogli opisati kot organe v običajnem smislu te besede, saj človek preko njih ne vidi in sliši tako kot v fizičnem življenju preko oči in ušes, pa je vendar od njih oživitve precej odvisna moč izražanja teh astralnih čutov, saj njih razvitost nudi astralnemu telesu moč odzivanja na nov niz vibracij.
Prav tako ti centri ne vežejo nase nek trajen izbor astralne materije. So zgolj vrtinci v materiji telesa – vrtinci, skozi katere prehajajo vsi ti delci – morda točke, na katerih se zliva na astralno telo višja sila z gornjih ravni. Toda tudi ta opis ponuja le zelo delno predstavo njihovega videza, saj so to dejansko štiri-dimenzionalni vrtinci, tako da se zdi, da sila, ki prehaja skozi njih in je vzrok za njih obstoj, ne prihaja od nikoder. Vsekakor pa bo jasno, da ti prebudijo v vseh delcih telesa, ki prehajajo skozi vsakega od njih, moč sprejemanja določenega niza vibracij, tako da so vsi astralni čuti enako dejavni v vseh delih tega telesa.
Tako bomo razvoj, najsi celovit ali delen, katerekoli od teh sposobnosti, opredelili kot jasnovidnost – moč videnja tega, kar je skrito za običajni fizični vid. Te sposobnosti pa je mogoče razvijati na različne načine, in prav je, da povemo nekaj besed tudi o teh različnih smereh.
Predvidevamo lahko, da bi človek, če bi bil med svojo evolucijo deležen le najbolj nežnih zunanjih vplivov in se že od začetka razvijal na popolnoma pravilen in normalen način, verjetno na pravilen način razvil tudi svoje čute. Njegovi fizični čuti bi postopoma širili svoje območje, dokler se ne bi odzivali na vse fizične vibracije, tako eterične kot gostejše materije. Nato bi se v urejenem zaporedju večala občutljivost za bolj grobi del astralne materije, nakar bi se vključil še finejši del, sčasoma pa bi se razvila še sposobnost mentalne ravni.
V dejanskem življenju pa tako urejenega razvoja sploh ne poznamo, tako da imajo mnogi ljudje občasne prebliske astralne zavesti, brez kakršnekoli prebuditve eteričnega vida. In ta nepravilnost razvoja je eden izmed glavnih vzrokov za človekovo izjemno izpostavljenost napakam, ko gre za vprašanje jasnovidnosti – izpostavljenost, pred katero ne more ubežati drugače kot z dolgotrajnim skrbnim urjenjem pod nadzorom kvalificiranega učitelja.
Iz tega ne sledi, da bo učenec, ki je deležen pravilnih navodil glede rabe okultnih moči, le-te razvijal na čisto pravilen način, katerega smo omenili zgolj kot idejo. Njegov predhoden razvoj morda ni bil takšen, da bi lahko hodil po najlažji ali najbolj zaželeni poti; toda v rokah nekoga, ki je povsem usposobljen, da postane njegov vodnik v duhovnem razvoju, je lahko povsem prepričan, da bo pot, po kateri hodi, zanj najboljša.
Druga velika prednost, ki jo s tem pridobi, je ta, da bo vsaka sposobnost, ki jo bo osvojil, določno pod njegovim nadzorom in da jo lahko v celoti in stalno uporablja, ko to od njega zahteva teozofsko delo. V primeru neizurjenega človeka pa se takšne sposobnosti pogosto objavljajo le zelo delno in neenakomerno, nekako prihajajo in odhajajo po njihovi lastni volji.
Prav gotovo je razumen ugovor, da se zdi čudno, če je sposobnost jasnovidnosti, kot smo rekli, del človekovega okultnega razvoja in znamenje določene količine napredka v tej smeri, to, da jo pogosto najdemo pri primitivnih ljudeh ali pa pri nevednih in nevzgojenih ljudeh naše lastne rase – osebah, ki so očitno precej nerazvite, ne glede na zorni kot.
Med tistimi, ki so povsem neobčutljivi, in tistimi, ki v celoti posedujejo moč jasnovidnosti, se nahajajo številne vmesne stopnje. Ena od teh, ki jo je vredno mimogrede omeniti, je stopnja, na kateri človek, čeprav v običajnem življenju nima nikakršne jasnovidne sposobnosti, le-to izraža, bolj ali manj polno, ko se nahaja pod vplivom mesmeričnega delovanja. To je primer, ko je psihična narava že občutljiva, vendar pa zavest, zaradi številnih motenj fizičnega življenja, v njej še ni sposobna delovati. Potrebno jo je osvoboditi z začasno izključitvijo zunanjih čutov s pomočjo mesmeričnega transa, tako da lahko uporabi božanske sposobnosti, ki so se začele pri njej razvijati. Vendar pa so seveda tudi v mesmeričnem transu prisotne brezštevilne stopnje jasnosti, od tistih običajnega pacienta, ki je topo neinteligenten in katerega vid je v celoti pod vplivom operaterja, tako da ga ta lahko usmeri kamorkoli želi, do tistih bolj napredne stopnje, na kateri osvobojena zavest povsem uide izpod nadzora magnetizerja in plava po poljih vzvišene vizije, ki so povsem izven njegovega dosega.
Študentje se pogosto sprašujejo, kako se bo ta jasnovidna sposobnost pri njih najprej objavila – kako naj vedo, kdaj so dosegli stopnjo, na kateri so vidni njeni prvi znanilci. Primeri se med seboj tako zelo razlikujejo, da na to vprašanje ni mogoče podati nobenega odgovora, ki bi bil splošno uporaben.
Nekateri ljudje postanejo z nekakšno potopitvijo, in pod vplivom neke neobičajne spodbude, sposobni zgolj enkrat videti neko vznemirljivo vizijo; in v takšnih primerih se zelo pogosto dogaja, ker se izkušnja ne ponovi, da videc sčasoma misli, da je bil v tem primeru žrtev neke halucinacije. Drugi začnejo tako, da se od časa do časa zavedajo bleščečih barv in vibracij človeške aure; spet drugi zmeraj bolj pogosto vidijo in slišijo nekaj, za kar so tisti okoli njih slepi in gluhi; tretji začenjajo videvati obraze, pokrajine ali obarvane oblake, ki v temi plavajo pred njihovimi očmi preden se potopijo v spanec; medtem ko je morda najbolj splošna izkušnja tistih, ki se začenjajo vse bolj in bolj jasno spominjati, kaj so v snu videli in slišali na drugih ravneh.

C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
1. poglavje / KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja