Včasih je mogoče slišati ugovor, da posedovanje jasnovidnosti uničuje vso zasebnost in nudi brezmejno možnost razkrivanja skrivnosti drugih ljudi. Nedvomno je res, da nudi takšno spretnost, vendar pa je to mnenje smešno vsakomur, ki o tej stvari ve karkoli iz prakse. Takšen ugovor je mogoče utemeljen v zvezi z zelo omejenimi močmi“preiskovalnega in poklicnega jasnovidca”, pa pozablja, če je usmerjen proti tistim, katerim se je ta sposobnost odprla v toku njihovega učenja in jo zato posedujejo v popolnosti, na tri temeljna dejstva: prvič, da je povsem nepredstavljivo, da bi lahko imel kdorkoli, ki ima pred seboj čudovita polja raziskovanja, ki jih pred njim odpira resnična jasnovidnost, tudi najmanjšo željo, da bi vtikal nos v puhle drobne skrivnosti katerega koli posameznika; drugič, da celo, če bi imel naš jasnovidec, iz kakršnih koli že razlogov, takšno nedostojno
zanimanje za usmiljenja vredno opravljanje, pa navsezadnje obstaja takšna stvar kot je gentlemenska čast, ki bi mu tako na oni kot na tej
ravni preprečevala razmišljanje, da bi ga potešil; in tretjič, v primeru nezaslišane možnosti, da za nekoga zgoraj omenjeno ne bi imelo
nobene teže, pa se vsakega učenca, takoj ko razvije kakršno koli znamenje te sposobnosti, vedno opozori na omejitve, ki se tičejo njene
rabe.

Na kratko, omejitve so, da ne sme prihajati do nobene v druge vtikajoče se, sebične rabe moči in nikakršnega razkazovanja pojavov. To je, da se od človeka pričakujejo isti nagibi, ki vladajo njegovim dejanjem pravilnega čutenja na fizični ravni, kakor tudi na astralni in mentalni ravni; da Medij ne sme v nobenem primeru in v nobenih okoliščinah uporabiti moč, ki mu jo ponuja njegovo dodatno znanje, zato, da bi si na kakršen koli način pridobil
posvetne koristi, razen razumnega plačila, če se z Medijstvom profesionalno ukvarja. Nikoli ne sme početi tega, kar se v spiritističnih krogih imenuje
“preiskovanje” – to je, da ne sme početi ničesar, kar bi omogočilo skeptikom na fizični ravni sprejeti sklep, da poseduje nekaj, kar se njim zdi nenormalna moč.

V zvezi s tem zadnjim opozorilom ljudje pogosto pravijo, “Toda zakaj naj ne bi? Saj bi bilo mogoče na ta način z lahkoto zavezati jezik in prepričati vašega skeptika, kar bi bilo zanj le dobro!” Takšni kritiki v prvi vrsti pozabljajo na dejstvo, da si nihče, ki karkoli ve, ne želi zavezati jezika in
prepričevati skeptike ali se v najmanjši meri ukvarjati z držo skeptika; in drugič, ne uspevajo razumeti, kak veliko bolje je za skeptika, da le postopoma razvija intelektualno vrednotenje dejstev v naravi, namesto da bi se ga nenadoma vpeljalo z nekakšnim knock-downom.

Nekateri naši prijatelji zelo težko razumejo, da neumno opravljanje in prazna radovednost, ki tako napolnjujeta življenja nespametne večine na zemlji, nimata mesta v bolj realnem življenju človeka, ki mu je cilj sodobno razvito bitje; in tako včasih sprašujejo, ali bi lahko jasnovidec, četudi brez posebne želje, da bi videl, slučajno opazoval kakšno skrivnost, ki jo poskuša druga oseba skriti, na enak način kot lahko nekdo slučajno vidi nek stavek v pismu drugega človeka, če to leži odprto na mizi. Seveda bi lahko, toda kaj, če bi? Duhovno ozaveščen človek bi takoj odvrnil svoje oči, tako v prvem kot drugem primeru, in v trenutku iz misli izbrisal vsebino pisma, kot da je ne bi videl. Če bi tisti, ki ugovarjajo, lahko dojeli idejo, da nobenega duhovno ozaveščenega človeka, ne zanimajo posli drugih ljudi, razen takrat, ko gre za to, da bi jim pomagal, in da ima pred seboj vedno le svoj lastni svet dela, ki ga mora opraviti, ne bi bili tako brezupno oddaljeni od razumevanja dejstev širšega življenja izurjenega jasnovidca.