Uncategorized

Gonja za čudeži

Ob sesutju denarnih hiš iz kart človek hoče pritisniti na hitrost udejanja čudežev,
celo na silo, zato velikokrat, tja do lastne lucidnosti.

Ob človeški kolektivnosti pričakovanja čudežev, kar težko dopustimo delu navadnega dne, da bi steklo po svoji Naravni poti. To se odrazi v težavi prilagajanja in v tem, kako si v megli rišemo sonce, smo naklonjeni Luči in toploti, pa čeprav sočasno poznamo vremensko neugodnost tega obdobja leta.

Drugi se na “čudeže” sploh ne ozirajo – hočem reči, da imajo svoje Bilo naravnano na polju snovnosti, ki jih istočasno peha v neizprosen boj z drugimi in samim seboj. Brez predsodka se prestopa mejo samospoštovanja, da s časoma prav noben dosežen cilj ne šteje več. Kaj šele, da bi se bilo vredno ozreti na prehojeno Pot do njega.

Tisti strpnejši jemljejo dneve brez jasnine sončeve svetlobe kot del procesa Življenja. V zameno jim je dano videti in občutiti užitke ob čudežih, ki se godijo med poljema nesnovnosti in snovnosti – med realnim in abstraktnim – med dobrim in zlim – med svetlobo in temo – med vsemi skrajnostmi.

Tako nekako nas je ustrojil tisti nekdo, ki je iz Duha Sile in Snovi. Dodelil nam je mesto na premici Časa na natančnem težišču med snovnim in nesnovnim.

Za neizbežno zavedanje svoje neznatnosti nam je dodelil polje razgleda z uresničenim veseljem nad panoramo Življenja, kjer se meša smeh Bogov z smehom človeka, ki razume svoj obstoj s tem, ko lahko vidi lepoto vseh Narav in ve za svoje mesto med vsemi in vsem.

 

Aurelija Z. Mueller

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja