Jasnovidnost v času – Prihodnost

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

 

…. še vedno obstajajo ljudje, ki zanikajo možnost napovedovanja prihodnosti, vendar pa takšno zanikanje kaže le na njihovo nepoznavanje dokazov v prid tega predmeta. Veliko število potrjenih primerov ne dopušča dvoma o tem dejstvu, vendar pa so mnogi od teh takšne narave, da za njih nikakor ni lahko poiskati razumne razlage. Očitno je, da ego poseduje določeno količino sposobnosti napovedovanja. In če so bili napovedani dogodki vedno zelo pomembni, potem bi človek lahko domneval, da ga je neka izjemna spodbuda usposobila za to, da videno jasno vtisne na svojo nižjo osebnost. Nedvomno je to prava razlaga za številne primere, v katerih je šlo za napoved smrti ali velike nesreče, vendar pa so zabeleženi tudi številni primeri, za katere se zdi, da to ne velja, saj so napovedani dogodki pogosto zelo banalni in nepomembni.
Dobra znana zgodba o drugem vidu na Škotskem bo ilustrirala to, na kar mislim. Človeka, ki ni verjel v nič okultnega, je gorjanski videc vnaprej opozoril, da se približuje smrt njegovega soseda. Prerokba je bila podana s precejšnjimi podrobnostmi, vključno s popolnim opisom pogreba, z imeni štirih nosačev krste in drugih prisotnih. Zdi se, da se je poslušalec nasmejal celotni zgodbi in jo takoj pozabil. Vendar pa je smrt soseda, do katere je prišlo v napovedanem času, priklicala v njegov spomin predano opozorilo. Človek se je odločil, da bo spremenil del prerokbe tako, da se bo sam vključil med nosače krste. Uspelo mu je na ta način urediti stvari, vendar pa je tik pred začetkom pogreba moral nepričakovano opraviti neko nujno stvar, ki mu je vzela le minuto ali dve. Ko je hitel nazaj, je presenečen videl, da se je sprevod začel brez njega in da se je napoved v celoti izpolnila, kajti štirje nosači so bili točno tisti, ki so bili nakazani v viziji.
Tukaj gre torej za neko precej nepomembno stvar, ki ni bila posebej pomembna za nikogar, a določno napovedana mesece pred dogodkom; in čeprav se je človek potrudil, da bi spremenil napoved, mu nikakor ni uspelo vplivati nanjo. Gotovo se to zdi zelo podobno vnaprejšnji določenosti, celo do najmanjših podrobnosti. Toda, šele ko raziščemo to vprašanje z višjih ravni, smo sposobni videti izhod iz te teorije. Seveda se nam bo, kakor sem povedal prej o neki drugi veji tega vprašanja, jasna razlaga izmikala toliko časa, dokler ne bo naše znanje neskončno večje kot je sedaj; največ, kar nam lahko uspe sedaj, je to, da nakažemo smer, v kateri bi jo lahko našli.
Nobenega dvoma ni, da je to, kar se dogaja sedaj, rezultat vzrokov, ki so bili sproženi v gibanje v preteklosti, in da bo to, kar se bo zgodilo v prihodnosti, rezultat vzrokov, ki ravnokar delujejo. Celo tu spodaj lahko preračunamo, da bodo, če izvajamo določena dela, iz njih sledili določeni rezultati. Vendar pa naše izračunavanje nenehno motijo činitelji, ki jih nismo bili sposobni vzeti v obzir. Če pa dvignemo našo zavest na mentalno raven, potem lahko pogledamo precej dlje v rezultate naših dejanj.
Tako lahko na primer izsledimo učinek slučajne besede, ne le na osebo, kateri je bila namenjena, ampak preko njega tudi na mnoge druge, če se ta širi v širši krog ljudi, dokler na videz ne zajame celotne dežele; in preblisk takšne vizije je precej bolj učinkovit kot številne moralne zapovedi, ki nam govorijo o nujnosti izjemne budnosti v zvezi z mislimi, besedami in dejanji. S te ravni lahko vidimo, ne le popoln rezultat vsakega dejanja, ampak tudi kje in kako bodo nanj vplivali in ga spremenili rezultati drugih dejanj, ki navidezno niso povezana z njim. Dejansko lahko rečemo, da so jasno vidni rezultati vseh trenutno delujočih vzrokov – da pred našim pogledom leži odprta prihodnost, kakršna bi bila, če se ne bi porodili nobeni novi vzroki.
Seveda se novi vzroki pojavljajo, kajti človekova volja je svobodna; toda v primeru vseh običajnih ljudi je mogoče rabo njihove svobodne volje vnaprej preračunati z dokajšnjo točnostjo. Povprečen človek ima tako malo dejanske volje, da je v precejšnji meri bitje okoliščin; njegovo delovanje v preteklih življenjih ga postavi v določene okoliščine in njihov vpliv nanj je tako zelo najbolj pomemben činitelj v njegovi življenjski zgodbi, da je mogoče njegov bodoči tok napovedati s skoraj matematično gotovostjo. Pri razvitem človeku je stvar drugačna; tudi pri njem so glavni življenjski dogodki urejeni na podlagi preteklih dejanj, vendar pa je način, na katerega jim bo dovolil, da vplivajo nanj, metode, s katerimi bo jih bo obravnaval in morda premagal, povsem njegove lastne in jih ni mogoče, razen kot možnosti, napovedati vnaprej niti na mentalni ravni.
Ko na ta način pogledamo navzdol na človekovo življenje, se zdi kot da bi se njegova svobodna volja lahko izražala le v določenih kritičnih trenutkih njegovega življenja. Ko človek pride do določene točke v svojem življenju, postane očitno, da se pred njim očitno odpirata dve ali tri alternativni poti; on lahko popolnoma svobodno odloča, katero bo izbral. In čeprav lahko nekdo, ki celovito pozna njegovo naravo, čuti, da z gotovostjo ve, kakšna bo njegova izbira, pa takšno poznavanje njegovega prijatelja ni v nobenem smislu nepremagljiva sila.
Toda, ko je človek izbral, potem mora iti po tej poti in prevzeti nase posledice. Ko stopi na določeno pot, je v mnogih primerih prisiljen vztrajati na njej zelo dolgo časa, preden se pojavi nova priložnost za obrat. Njegov položaj je nekako podoben strojevodji vlaka; ko pride na železniško križišče, se lahko po svoji volji odloča za eno ali drugo smer; toda, ko se enkrat odloči za eno izmed njih, je prisiljen nadaljevati v tej izbrani smeri, dokler ne doseže naslednjega križišča, kjer se mu znova ponudi priložnost za izbiro.

C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
8. poglavje / KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!

Zate ženska

Posted 1 CommentPosted in Uncategorized


Ob poslušanju žalostnih zgodb moram napisati to, da smo v fazi velike občutljivosti in da je dejstvo, da toliko zaznavamo, prednost in ne ovira. Vzemi in uporabi to.


Kot dobra gospodarica čuvaj svoje meje in svojo energijo. Tvoja mistična moč v tem času odprtosti je, da boš zmogla mirno obstati in močneje čutiti sebe ter ob pravem času poskrbeti za počitek Uma in Telesa.

Izstopi iz kroga navideznih pomembnosti, rutinskih opravil, mogoče se celo ogni nastopom tistih, ki te ne zanimajo. V resnici se boš s postankom fizično odpočila in s tem dopolnila še zunanja ter izostrila notranja čutila.

Ne odrivaj ničesar, kar je zate všečnega, ne prezri lepot, ki jih vidiš, celo čutiš ali zaznaš drugače. Čez črto intimnosti naj prestopi le tisto, kar ti prinaša radost.

Brez slabe vesti naredi to in vedi, da četudi so morebiti otroci odšli na svoje ali se le igrajo, učijo – mogoče jih niti nimaš – zmeraj si čuvajka domačega ognjišča.V občutljivih dneh, ko se namišljena brezna obupa bolj razpro, poslušaj svoje Srce in ne ustavljaj mu ritma zaradi nekaj trenutkov slabosti. Lahko obstaneš v počitku in samo Si. Navzven se ničesar velikega ne bo spremenilo, razen občutka Hvaležnosti tvoje notranjosti. 

Aurelija Z. Mueller


Fotografija: Nataša Rosemarie

Jasnovidnost kot igranje harfe

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized
Rezultat iskanja slik za Julia Łopuszyńska - harfa

Kaj je jasnovidnost?
Jasnovidnost dobesedno ne pomeni nič drugega kot “jasno videnje”, in je beseda, ki so jo žalostno zlorabljali in celo ponižali do te mere, da je služila za opis zvijač sejemskih sleparjev v varietejih. Celo v svojem bolj omejenem smislu pokriva širen razpon pojavov, ki se tako zelo razlikujejo po značaju, da ni lahko podati definicije z besedo, ki bi bila obenem jedrnata in natančna. Imenovali so jo “duhovna vizija”, vendar pa nobeno tolmačenje ne bi moglo biti bolj zavajajoče kot to, kajti v veliki večini primerov ni z njo povezana nobena sposobnost, ki bi imela pravico do tako vzvišenega imena.
Za namen te razprave bi jo morda lahko opredelili kot moč videti tisto, kar je skrito običajnemu fizičnemu vidu. Dobro bi bilo, če omenimo tudi to, da jo pogosto (čeprav nikakor ne vedno) spremlja to, kar se imenuje jasnoslišnost ali moč slišati tisto, kar je neslišno za običajno fizično uho; in za sedaj bomo naš naziv uporabljali tudi za to sposobnost, da bi se izognili nenehnemu navajanju dveh dolgih besed.
Preden s koristjo poskusim s podrobno razlago jasnovidnosti, bi bilo dobro, da nekaj časa posvetimo nekaterim predhodnim razmislekom, da bi si razjasnili nekaj splošnih dejstev v zvezi z različnimi ravnmi, na katerih je mogoče izvajati jasnovidno vizijo, in pogoji, ki omogočajo njeno izvajanje.
V teozofski literaturi nenehno srečujemo zagotovila, da so vse te višje sposobnosti dediščina človeštva na splošno – da je na primer zmožnost jasnovidnosti latentna v vsakem človeku in da so tisti, pri katerih se že objavlja, preprosto v tej podrobnosti za korak naprej od ostalih. Čeprav je ta trditev točna, pa se vendar zdi precej medla in nerealna večini ljudi, preprosto zato, ker na takšno sposobnost gledajo kot na nekaj povsem drugačnega od karkoli, kar so doslej izkušali, tako da so dokaj prepričani, da oni sami te sposobnosti nikakor ne bi mogli razviti.
Ta občutek nerealnosti bi mogoče lahko razpršili tako, da poskusimo razumeti, da je jasnovidnost, tako kot številne druge stvari v naravi, v glavnem vprašanje vibracij in da dejansko ni nič drugega kot le razširitev moči, ki jih mi vsi uporabljamo v naših življenjih vsak dan. Mi vsi stalno živimo obkroženi s širnim morjem mešanice zraka in etra, pri čemer drugi prežema prvega, tako kot vso fizično materijo; in vtisi iz zunanjega sveta nas dosežejo predvsem s pomočjo vibracij v tem širnem morju materije. To vsi dobro vemo, toda morda mnogim med nami še ni znano, da je število teh vibracij, na katere smo se sposobni odzvati dejansko povsem neznatno.
Med izjemno hitrimi vibracijami, ki vplivajo na eter, je le majhen del – zelo majhen del – takšnih, na katere se lahko odzove mrežnica človeškega očesa. In te posebne vibracije sprožijo v nas občutek, ki ga mi imenujemo svetloba. To pomeni, da smo sposobni videti le tiste predmete, iz katerih izhaja ali odseva svetloba te posebne vrste.
Dejansko obstajajo vibracije vseh mogočih stopenj hitrosti, ki napolnjujejo celoten prostor med počasnimi valovi zvoka in hitrimi valovi svetlobe. To pa še ni vse, kajti nedvomno obstajajo tudi vibracije, ki so počasnejše od tistih zvoka, in neskončno veliko takšnih, ki so hitrejše od tistih, ki jih poznamo kot svetlobo. Tako začenjamo razumevati, da so vibracije, s pomočjo katerih vidimo in slišimo, podobne dvema drobcenima skupinama strun na ogromni, praktično neskončno veliki harfi.
Neko drugo dejstvo, ki ga moramo obravnavati v tej zvezi, je to, da se različni ljudje med seboj zelo razlikujejo, pa čeprav znotraj dokaj ozkih meja, po svoji zmožnosti odzivanja na teh nekaj vibracij, ki so znotraj dosega naših fizičnih čutov. Ne govorim o ostrini vida ali sluha, ki usposablja nekega človeka, da vidi precej manjši predmet ali sliši precej tišji zvok kot drugi; ne gre za vprašanje moči vida, ampak za širino dovzetnosti.
Če se spomnimo, da je človekovo eterično telo dejansko le bolj fin del njegovega fizičnega ogrodja in da zato vsi njegovi čutni organi vsebujejo veliko količino eterične materije različnih stopenj gostote, katere zmožnosti so v večini od nas še latentne, potem vidimo, da se pred nami, četudi se omejimo zgolj na razvoj v tej smeri, odprejo številne raznovrstne možnosti.
Mi vemo, da poleg in onstran tega človek poseduje še astralno in mentalno telo, ki ju je mogoče počasi prebuditi v delovanje, tako da se bosta odzivala na vibracije materije z njunih lastnih ravni ter tako odprla pred Egom, ko se ta uči delovati skozi ta dva nosilca, dva povsem nova in precej širša svetova znanja in moči.
Potem za nas ne bo težko dojeti možnost trdne in postopne širitve naših čutov, tako da bi bili, tako z vidom kot sluhom, sposobni prepoznati precej višje in precej nižje vibracije od tistih, ki jih prepoznavamo običajno. Precejšen del teh dodatnih vibracij bo še vedno pripadal fizični ravni in nas bo usposobil zgolj za to, da prejemamo vibracije z eteričnega dela te ravni, ki je sedaj za nas zaprta knjiga. Te vtise bomo še vedno prejemali preko očesne mrežnice; seveda bodo ti vzburili njeno eterično in ne trdno materijo, vendar pa lahko na njih vseeno gledamo kot na tiste, ki vzburijo le organ, ki je posebej specializiran za njih sprejem, ne pa celotne površine eteričnega telesa.
Vendar pa obstaja še ena stvar, ki je nikakor ne bi smeli izvzeti iz tega poročila, in sicer vprašanje čaker. Mnogim je znana ideja o obstoju, tako v človekovem astralnem kot njegovem eteričnem telesu, določenih centrov sile, ki jih med človekovim razvojnim napredovanjem postopno oživlja sveti kačji-ogenj. Čeprav teh ne bi mogli opisati kot organe v običajnem smislu te besede, saj človek preko njih ne vidi in sliši tako kot v fizičnem življenju preko oči in ušes, pa je vendar od njih oživitve precej odvisna moč izražanja teh astralnih čutov, saj njih razvitost nudi astralnemu telesu moč odzivanja na nov niz vibracij.
Prav tako ti centri ne vežejo nase nek trajen izbor astralne materije. So zgolj vrtinci v materiji telesa – vrtinci, skozi katere prehajajo vsi ti delci – morda točke, na katerih se zliva na astralno telo višja sila z gornjih ravni. Toda tudi ta opis ponuja le zelo delno predstavo njihovega videza, saj so to dejansko štiri-dimenzionalni vrtinci, tako da se zdi, da sila, ki prehaja skozi njih in je vzrok za njih obstoj, ne prihaja od nikoder. Vsekakor pa bo jasno, da ti prebudijo v vseh delcih telesa, ki prehajajo skozi vsakega od njih, moč sprejemanja določenega niza vibracij, tako da so vsi astralni čuti enako dejavni v vseh delih tega telesa.
Tako bomo razvoj, najsi celovit ali delen, katerekoli od teh sposobnosti, opredelili kot jasnovidnost – moč videnja tega, kar je skrito za običajni fizični vid. Te sposobnosti pa je mogoče razvijati na različne načine, in prav je, da povemo nekaj besed tudi o teh različnih smereh.
Predvidevamo lahko, da bi človek, če bi bil med svojo evolucijo deležen le najbolj nežnih zunanjih vplivov in se že od začetka razvijal na popolnoma pravilen in normalen način, verjetno na pravilen način razvil tudi svoje čute. Njegovi fizični čuti bi postopoma širili svoje območje, dokler se ne bi odzivali na vse fizične vibracije, tako eterične kot gostejše materije. Nato bi se v urejenem zaporedju večala občutljivost za bolj grobi del astralne materije, nakar bi se vključil še finejši del, sčasoma pa bi se razvila še sposobnost mentalne ravni.
V dejanskem življenju pa tako urejenega razvoja sploh ne poznamo, tako da imajo mnogi ljudje občasne prebliske astralne zavesti, brez kakršnekoli prebuditve eteričnega vida. In ta nepravilnost razvoja je eden izmed glavnih vzrokov za človekovo izjemno izpostavljenost napakam, ko gre za vprašanje jasnovidnosti – izpostavljenost, pred katero ne more ubežati drugače kot z dolgotrajnim skrbnim urjenjem pod nadzorom kvalificiranega učitelja.
Iz tega ne sledi, da bo učenec, ki je deležen pravilnih navodil glede rabe okultnih moči, le-te razvijal na čisto pravilen način, katerega smo omenili zgolj kot idejo. Njegov predhoden razvoj morda ni bil takšen, da bi lahko hodil po najlažji ali najbolj zaželeni poti; toda v rokah nekoga, ki je povsem usposobljen, da postane njegov vodnik v duhovnem razvoju, je lahko povsem prepričan, da bo pot, po kateri hodi, zanj najboljša.
Druga velika prednost, ki jo s tem pridobi, je ta, da bo vsaka sposobnost, ki jo bo osvojil, določno pod njegovim nadzorom in da jo lahko v celoti in stalno uporablja, ko to od njega zahteva teozofsko delo. V primeru neizurjenega človeka pa se takšne sposobnosti pogosto objavljajo le zelo delno in neenakomerno, nekako prihajajo in odhajajo po njihovi lastni volji.
Prav gotovo je razumen ugovor, da se zdi čudno, če je sposobnost jasnovidnosti, kot smo rekli, del človekovega okultnega razvoja in znamenje določene količine napredka v tej smeri, to, da jo pogosto najdemo pri primitivnih ljudeh ali pa pri nevednih in nevzgojenih ljudeh naše lastne rase – osebah, ki so očitno precej nerazvite, ne glede na zorni kot.
Med tistimi, ki so povsem neobčutljivi, in tistimi, ki v celoti posedujejo moč jasnovidnosti, se nahajajo številne vmesne stopnje. Ena od teh, ki jo je vredno mimogrede omeniti, je stopnja, na kateri človek, čeprav v običajnem življenju nima nikakršne jasnovidne sposobnosti, le-to izraža, bolj ali manj polno, ko se nahaja pod vplivom mesmeričnega delovanja. To je primer, ko je psihična narava že občutljiva, vendar pa zavest, zaradi številnih motenj fizičnega življenja, v njej še ni sposobna delovati. Potrebno jo je osvoboditi z začasno izključitvijo zunanjih čutov s pomočjo mesmeričnega transa, tako da lahko uporabi božanske sposobnosti, ki so se začele pri njej razvijati. Vendar pa so seveda tudi v mesmeričnem transu prisotne brezštevilne stopnje jasnosti, od tistih običajnega pacienta, ki je topo neinteligenten in katerega vid je v celoti pod vplivom operaterja, tako da ga ta lahko usmeri kamorkoli želi, do tistih bolj napredne stopnje, na kateri osvobojena zavest povsem uide izpod nadzora magnetizerja in plava po poljih vzvišene vizije, ki so povsem izven njegovega dosega.
Študentje se pogosto sprašujejo, kako se bo ta jasnovidna sposobnost pri njih najprej objavila – kako naj vedo, kdaj so dosegli stopnjo, na kateri so vidni njeni prvi znanilci. Primeri se med seboj tako zelo razlikujejo, da na to vprašanje ni mogoče podati nobenega odgovora, ki bi bil splošno uporaben.
Nekateri ljudje postanejo z nekakšno potopitvijo, in pod vplivom neke neobičajne spodbude, sposobni zgolj enkrat videti neko vznemirljivo vizijo; in v takšnih primerih se zelo pogosto dogaja, ker se izkušnja ne ponovi, da videc sčasoma misli, da je bil v tem primeru žrtev neke halucinacije. Drugi začnejo tako, da se od časa do časa zavedajo bleščečih barv in vibracij človeške aure; spet drugi zmeraj bolj pogosto vidijo in slišijo nekaj, za kar so tisti okoli njih slepi in gluhi; tretji začenjajo videvati obraze, pokrajine ali obarvane oblake, ki v temi plavajo pred njihovimi očmi preden se potopijo v spanec; medtem ko je morda najbolj splošna izkušnja tistih, ki se začenjajo vse bolj in bolj jasno spominjati, kaj so v snu videli in slišali na drugih ravneh.

C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
1. poglavje / KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!

Komentar

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

…”, zanimiva je tale tema o vedeževanju ali jasnovidnosti, zato bom skušal tukaj nekaj malega napisati s svojega zornega kota, kakšen naj bi bil odnos vedeževalca do strank, čeprav se s tem nikoli nisem ukvarjal.

Vedeževanje naj bi bila pot v pozitivno prihodnost, katero je treba poznati.

V tem primeru imamo opravka s tem, da je tisto, o čemer govorimo, res tisto, kar vidimo.

Zato se mora začeti s tem, da v tem pogledu najprej sebe pravilno ocenimo, ali smo sposobni prav videti in govoriti resnico.

Resničnost se ne pusti manipulirati, kdor jo, ta manipulira sam sebe.

Kdor sam svoje sposobnosti ne spozna, ta ne sme prekoračiti meja lastne osebnosti.

Zakaj, kdor pošlje svojo dušo skozi zvezdna vrata, se mora zanesti, da jo bo spet dobil tako nazaj, kot jo je poslal na potovanje, sicer bo samega sebe razosebil.

Vedeževanje je v osnovi vsakemu prirojeno, koliko ga je sploh sposoben razviti v svoji notranjosti, je odvisno od nadarjenosti posameznega človeka.

Torej, vsak človek se more podati na pot vedeževanja, a resnično povabljen na pot je le tisti, ki je sposoben notranjega občutenja, gledanja in koncentracije.

Taki so nekateri odlični svetovalci, zato bom uporabil kar besede enega od mnogih, ki jih pravi sicer nekje drugje:

“Vabilo skozi Zvezdna vrata je pravzaprav vabilo vodila naše notranjosti, za katero uporabljamo slike pravilno izrisanega Srca, ki ob enem predstavlja naše Sočutje do vsega…”

Ob tem naj se zahvalim avtorju za ta komentar ob temi “Vedeževanje”.

Ni bil moj namen s tem Blogom doseči tako visoko številko oglednikov, ker so števila le statistika – vsekakor pa to število v tem primeru govori o prikazu zanimanja ljudi. Ker je to število visoko, me toliko bolj veseli zaradi avtorske namembnosti pisanja, ki je posvečeno predstavitvi odtenkov – različnosti med nami.

Blog vedno teži k originalnemu Stilu, da iztisneš iz sebe kar si. Ne, da bi šlo za dokazovanje svoje namišljene veličine nad našo majhnostjo … bolj pomembna je izključitev možnosti plagiatorstva.

V Bazi  je vir in izvir.
Tisto kar si in ono,
do česar imaš še najbolj pravico svojine.
Je delovanje navzven
in poplačilo
sili spočetja.
Aurelija Z. M.
Fotografiji: splet.

 

Postavljanje linije hare osi namena, nalog in resnice posameznika

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized


Zapremo oči in se udobno namestimo. Osredotočimo se na dihanje in se postopoma sprostimo. Vsak izdih je sproščanje napetosti in prepuščanje miru.
Pozornost usmerimo na tantien. Začutimo majhno žarečo kroglico na področju dva prsta pod popkom in malo navznoter. Preglejte, če je kroglica na svojem mestu, v svojem sedišču. Če ni, jo poskusite namestiti, če pa kroglice sploh ni, jo poiščite nekje v telesu, jo z notranjimi rokami primite in nesite v sedišče, na njeno mesto.
Osredotočite se na tantien: naj žari, naj se njegova toplota širi po medenici. V tantienu je sedež ustvarjalne energije, ki samo čaka, da jo uporabimo. Je pa to tudi prostor, kjer lahko raztopimo svoje bolečine, zamere, prizadetosti …
Iz tantiena vlečemo zlat žarek do središča Zemlje. Vrnemo ga v jedro Zemlje in se po njem vrnemo nazaj do tantiena. Žarek vlečemo naprej, navzgor, do področja med četrto in peto čakro, ki se imenuje sedež duše. Lahko ga začutimo kot mehurček ali umirjen sij sveče. Pustimo, da se izrazi tudi sedež duše.
Potujemo nazaj do tantiena, po zlatem žarku do središča Zemlje. Nato znova nazaj do tantiena, sedeža duše in še višje navzgor – do točke individualizacije, ki se nahaja tri četrt metra nad temenom.
Ta točka je oblike stožca, ki nima vrha. Skozi luknjico stožca potisnemo zlati žarek. Ko gremo skozi to točko, se znajdemo v enosti. Tu se lahko počutimo zelo domače in osvobojeno. Nato se skozi stožec – točko individualizacije spustimo nazaj v svet dvojnosti. Točko individualizacije povežemo s sedežem duše, s tantienom, potujemo v središče Zemlje in se vrnemo nazaj v tantien.
Počasi odpremo oči.
Povezana slika
Vir: Barbara Ann Brennan

Vedeževanje

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

… eni so PROTI, drugi so ZANJ, tretji NE-ODLOČENI. Prvi pravijo, da je čisti nateg, drugi navdušeno preizkušajo oglaševalce vedeževanja, tretji se odločajo, pa si nato zopet premislijo.

Zahvaljujoč tehnologiji je na spletu veliko aplikacij expres vedeževanja, ki so se jih najprej, zaradi zahtevnega procesa izdelave astrološke karte, ki vzame veliko časa in terja nesporno veliko sposobnosti, posluževali astrologi.

Seveda je v “biznisu” vedeževanja država pristavila svoj lonček in tako se je na spletu pojavilo mnoštvo načinov, kako na hitro dati kratek odgovor na zastavljen sms. Tako je skoraj mimo čas zabav – kličimo vedeževanje – po drugi strani pa se je, zaradi izpada zaslužka, veliko obupanih ali nesojenih “vedeževalcev” preobrazilo v druge alternativne oblike, ki temeljijo na drugačnih namenih in tehnikah in ki so v službi večje dobrohotnosti z manj nestrpnosti med ljudmi. S tem pa seveda ni nič narobe (moje mnenje).

Astrologija je veda, ki za razliko od običajnega prerokovanja temelji na izračunih in na retorični sposobnosti astrologa in seveda še na čem. Medtem ko vpogled v karte – branje, deluje drugače in zahteva prirojene veščine, razne pristope in načine glede na notranji ustroj človeka, tako kot tudi na različnost glede zunanje usmeritve (nagibe) onega, ki v karte “vidi ali gleda”.

Obstajajo tečaji za prerokovanje, ki lahko le izboljšajo interpretacijo vpogleda, žal pa se je nemogoče naučiti (razen preko samo-učenja) nečesa, česar v nas enostavno ni. Če ima Narava osebe drug namen – potem to “vedenje” spi zelo, zelo globoko. Tisti, ki me berete in se z vedeževanjem tudi ukvarjate, veste, o čem govorijo te pisane besede.

Onim, ki se za divinacijo – vedeževanje- s kartami odločate, pa seveda srečno roko, da izberete takšnega, ki jih bo za vas premešal in jih tudi s “čisto” energijo položil ter vam jih interpretiral brez domišljavosti, dobrikanj ali naklepov, profesionalno, pa vseeno prijazno.
  
Članek naj NE služi kot kakršenkoli očitek ali žalitev, še manj kot sodba ali usmeritev, saj je zgolj opis iz mojega razglednega stolpa o vseh različnostih in izbirah.

Tisti, ki jih vedeževanje ne zanima ali ga odklanjajo, prav tako vse dobro – lep dan pa vsem! (kolikor ga je še ostalo)

Aurelija Z. M.

Spomnim se le, da uživam že dolgo

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Uživancija res da ni sestavljena iz samih prijetnih občutkov ob žuranju do konca, ob druženju in spoznavanju čudovitosti slehrnosti in slehrnika.

Bolj občudujem veličino prečiščenega užitka ob zlitju vseh solz in smeha v sebi – dokaj stabilega občutka ob veličini občutenih moči lastne sil-nice. Lahko bi rekla, da je v drugo (nezavedno) polje skrita zaznavnost vsega, kar tvori človeka.

Ni je zabavnejše zabave, kot slediti igri moči med svojim Egom in svojo prvobitnostjo (Naravo); kako doživeta razmerja naplavijo premoč enega ali drugega. Vem pa, kako človek nikoli ne obžaluje, ko se skozi lastna opažanja s prečiščevanjem tke moč volje, ki se nato odrazi v tem, kar storimo.
 
Dokazano je, da ljudje zaznavamo čustveno vrednost subliminalnih sporočil, nazorno pa se vsak dan kaže, da se ljudje hitreje odzivamo na negativne besede in dejanja. Zalotim se ob misli: kot da bi ljudje, vse kar ni negativnega, najraje vzeli za samoumevno povprečje, ki ni vredno postanka, kaj šele razmisleka.

Ne bom povedala zakaj napišem – da razmišljam z “glavo bed-aka” -, ko povem o opažanjih in samospraševanjih – zakaj masa še vedno najraje vidi napol prazen kozarec? Menda pa ja ne zato, ker temu vedno lahko sledi kritika, plagiatorstvo, površinskost in nazadnje apatičnost do tistih kapljic, ki bi lahko kozarec dotočile čez mejno polovico.

Navdihujoč je premik zavesti Nove dobe, ko vse manj ljudi zaupa sloganu “kruha in iger jim daj”, že zato, ker tek časa čisti strukture vseh vrst s tem, da “sili” človeka, da in kako naj najdenemu odgovoru verjame, če ga je že iskal.

Biti zaljubljen in kršiti pravila smisla zaradi idealov svojih predstav, je tisto najbolj privlačno. Obenem tudi tako močno, da lahko evforičnega zaljubljenca idealov izniči, da pozabi kdo je – kaj je sploh iskal.

Ker je vpliv Ljubezni, z vsemi pozitivizmi, lahko tudi pomirujoč napad in nežno neustavljiv tok prevar, ne more biti uničujoče spotoma občudovati drugo drugačnost, med življenjem pa spoznavati sebe, učiti se iz tistega, kar ti pride na pot, in ob tem kaj “malega” prebrati.

Vznemirjenje je današnja tržna niša, sestavni in bistven del v procesu spreminjanja osebne in vsake rasti. Ko ugasnejo luči oddaj resničnostih šovov, ko kdo odide domov iz druženja-delavnic-predavanja, ostane sam z svojo nočno lučko ob vzglavju, ki jo ugasne in v spanju čaka na nov dan.

Pravi Dom užitka je v noči samosti, nasmeha vsem in sebi, spomina in uvida lastne rasti.

Aurelija Z.M.
Fotografija
Joma Sipe

Čas ponočne svetlobe

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Kot zavedni soustvarjalci realnosti smo to tudi zaradi svojih misli, načrtov, hotenj, ki jih pretapljamo v vsakdanja dejanja.
Vabilo skozi Zvezdna vrata je pravzaprav vabilo vodila naše notranjosti, za katero uporabljamo slike pravilno izrisanega Srca, ki ob enem predstavlja naše Sočutje do vsega.
Pozornosti do videnega, do svetlobe, igre Mojstrov, Psihologije, do vseh poti, “čarovnikov”, bogov in ​​boginj! Vsak si vzame po svoji meri in okusu, kar mu je bližje.
Čiste barve Aure-Energij so dokaz pripravljenosti telesa in čitljivosti DNA celic za pretvorbo energije.
Temna Aura-Energija je znak, da so energetske DNK v telesu neberljive in tako nimajo sposobnosti za oblikovanje telesa. Skratka telo je delno ohromljeno … od rojstva do smrti in vse se zgodi nezavedno kot v sanjah. Telo razpade in duša gre z Auro – s silhueto Energij, v novo iskanje sorodne duše in v rojstvo novega bitja.
Kaj je original, duša ali telo? Ali človek potrebuje toliko strahu, negotovosti in trpljenja? Dejstva govorijo, da lahko pretvorimo energijo v oblikovanju življenja; da je možnost dana vsakomur, da spremeni svoje življenje, ko njegov Duh to hoče.
Ni potrebno mučiti se, da bi našli prave odločitve življenja. Bistvo je jasno in odraža naravne potrebe življenja na miselnih zaslonih energije in vode pri oblikovanju življenja. Vrste človeških misli pa so vedno merilo in gibalo kakovosti življenja, kjer se nahaja tudi solza, ki pada, da rodi smeh.
Nocoj ob času še ene polne Lune, voda v človeku pričakuje plimo morda oseko ali le brbota zavoljo naših sposobnosti, strasti do časa, navdiha, reakcije, oprostitve, sprostitve, miru in spokoja.
V meditativnem stanju, ob molitvi, v umiritvi so vsi odgovori svetle Lune v nas …, ko znamo rabiti njeno moč, ki tako krepi zaznave v Času ponočne svetlobe. In …
…”Luna sije,
   kladvo bije
  trudne, pozne ure že;
  préd neznane*
  srčne rane
  meni spati ne pusté”
-France Prešeren-
… in je dejstvo, da čas polne Lune kliče iz nas tisto kar smo.

Hoče naš izraz in izkaz, … da smo vsi lahko svobodni, … vsak pod svojim Soncem.
Aurelija Z. M.

Nagon in brezpogojnost Narave

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized
Včasih so znanje podajali skozi mite, basni in velike legende. Vere in Magi so strašili ljudi bolj kot je bilo potrebno, vse za oblast in nadvlado.

Danes je človek z znanostjo, informacijami in z namišljeno svobodo bolj prepuščen sam sebi. Tudi znanje, vedenje ali zavest je neke vrste na-sebe prevzemanje odgovornosti zase.Da bi lahko začel živeti, mora človek stopiti vstran, dokler še lahko. Najti je treba “posvečeno mesto”, na katerem učitelj sreča učenca, od koder se začne resnično učenje, ki ne prinaša ničesar onostranskega. Ne gre več za proces učenja; kot za odstranjevanje vsega pouka, ki ga je bil kadarkoli deležen, ki traja dokler ne ostane bolj ali manj gol, soočen z nečem kar je večje. Tisto Večje nas vede v razsežnost, ki je nikoli prej nismo popolnoma izkusili. Pelje nas na srečanje iz oči v oči s skrivnostno lastnostjo silne prisotnosti in zavedanja znotraj nas in do skrivnosti za katero nismo vedeli, da je možna kaj šele, da jo imamo od nekdaj.

Za človeka ni bilo mišljeno, da bi moral vedeti več kot zmore razumeti. Zato ni nič narobe, če ne vemo vsega naenkrat. Notranji glas za nas izbira čas za različne miselne in čutne regresije. Ko znamo upravljati z podatki-informacijami jih tudi dobimo, še najhitreje takrat, ko hodimo na zmenke s svojo Naravo ali lastnim Gonom.

Aurelija Z.M.