Rebalans gurujev

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Nova doba se vedno zgodi na pogoriščih včerajšnjega dne, ki vedno že piše zgodovino.
Vsakdo bi rad lahkotno, kar se da preskočil viharna obdobja, ki so potrebna za finiširanje nove forme.
Čestokrat bi človek rad prehitel samega sebe z strinjanjem, prerastlostjo nečesa kar je bila do včeraj navada, rutina, vsakdanjost, tradicija, sistem ali ustaljen način. Sploh je v modi brisanje vzorcev, v resnici pa gre za preraščanje sebičnosti.

Do nedavnega so starši gradili velike hiše, ker so razmišljali o vsaj enem rodu naprej ne le o času lastnega preživetja. Nov čas pa kot, da razlikuje le dve skrajnosti. Pa ravno med njima še vedno teče večinsko življenje.
Ali se sanja o tisoč in eni stvari, ki jo potrebuješ, da lahko doživiš pester in zanimiv dan. Ali kot, da ne potrebuješ niti strehe nad glavo, da bi bil srečen ali vsaj začel pogosteje ovohavati njeno esenco.
Povedo ti,da si človek bolečino, samoto in vse sorte revščine zadaja sam, kar iz večih nivojev sicer še sama verjamem. Vem pa tudi, da za tovrstno spoznanje potrebujem posebne pogoje.

Veliko ljudi je razočaranih nad izkoriščevalnimi sistemi politike dela in politike vsesplošnosti.Mnogo ljudi kratko malo ne znajde v času brez stabilnosti zaposlitve ali celo brez zaposlitve, da je večini težko ali nemogoče zgraditi hišo za svojo družino ali priskrbeti stanovanje.
Panika je lahko tako velika, da si izmišljamo nove načine kako s tem preživeti, ob zavedanju, da so tvoji starši ali stari starši imeli boljše pogoje človeške dostojanstvenosti.

Najbolj fascinantni primeri so, da starši zgradijo hišo, da se mlada družina lahko le vseli. Nikomur od mladih se ni treba ukvarjati z najbolj preprosto realnostjo kako spraviti pod streho novo hišo in kako zaslužiti denar za zadnjo in najdražjo fazo gradnje.
Nekateri mladi veseli vzamejo kar so dobili od staršev in sproščeno brez bremen kreditov in štednje živijo svoja življenja. Najde se tudi kdo, ki v takem položaju pregreto razlaga o duhovnem življenju in o popolnem nesmislu materialnega sveta. Modrujejo celo o življenju prav tistih, ki so zgradili njegov dom, da lahko v miru razmišlja o drugih smislih, in lahko bi o lastnem ustvarjanju.

Srečevanje z Novo dobo je polno različnih ekstremov ob tem, ko se človeška pamet v abstraktnih razlagah zvija kot kača, da bi lahko rešila svoje
življenje po starem. Prilagoditev in ujetje ravnotežja v propadlih sistemih gospodarstva in družbe je dolgotrajen proces, ki pogoltne mnoštva družin in posameznikov.

V prihodnje se bomo z gotovostjo morali zelo hitro marsičesa naučiti, eni- da nič ni tako kot je videti, drugi- kaj sploh je in kako preprosta in
vseplastna in prava duhovnost, tretji- kako se ob postopnem delovanju tudi česa naučiš, da se lahko zaposliš in zaslužiš denar za preživetje svoje
družine, brez, da bi bentil nad vsem kar se dogaja, iskal krivce povsod le za lastnim pragom ne.

Tudi moj dom je Zapuščina starih staršev, ki ga s trudom in včasih z muko obnavljam in popravljam, da mi nudi zavetje pred ekstremi zaresnega vremena ali v abstraktnih prispodobah različnih življenjskih situacij. Vsekakor mi daje občutek, da sem nekaj dobila v dar, da za to skrbim in gojim spomin in občutek domačnosti, in priznam včasih je prekleto hudo popravljati.
Zdavnaj sem se spravila z dejstvom in pomenom odgovornosti do tega, kar sem in kje sem, da v šoli nisem bila med marljivimi niti odličnjaki.
Da posledično in natanko zaradi tega nisem mogla zaradi takratnih situacij terjati lagodnega življenja, ki bi mi ga omogočala odlično plačana služba.
Spomnim se časa, ko bi se naj z veseljem do učenja kaj naučila ali vsaj prepisala za boljši uspeh. Veselja do učenja ni bilo od nikoder in mnogo bolj so me okupirale druge stvari katerim sem bila izpostavljena, včasih lepe včasih sploh ne.

Iz vsega kar je bilo, je živahno življenje, da sem lahko kar sem, in ob vsem vem, da je prav tako. Všeč ni je, da mirne vesti in z veseljem lahko
spoštujem in občudujem druge ljudi. Si privoščim izraziti mnenja in ob tem lahko lepo vidim kako se Svet vrti.

Usklajevanje preteklosti z jutrišnjim dnem je naloga človeka, tistega, ki službo išče ali tistega, ki jo ima. Pravo gurujstvo je delo, ki vključuje navidezno askezo, ki je sicer le tankočutna in prostovoljna izbira med obiljem vsega dosegljivega in med tem kar zmorem uporabiti in rabiti.
Univerzum je še zmeraj ustrojen tako, da se tudi človeška samozavest izgradi z delo-vanjem.

 

Aurelija Z.M.

Pasjansa

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Pride dan, ko si žalosten, da si tak v dejanskosti in v svojem zrcalu spomina. Četudi v sredici samega sebe poznaš svoj odsev in pot, te zamika, da bi želel po drugi-umirjeni, ravnejši, ki tudi vodi navkreber le, da tebi drugačna linija ne gre ravno od nog.

Pride dan, ko ne veš kaj bi rekel kaj šele, da bi vedel kaj zapisati. Tak čas so dnevi usedanja, ko pade na Um in Srce kar ima pasti čez solzne luknje sita Duha.

Pride dan, ko neveden človek zakoplje v roke svoj obraz, ko mora obstati, se izprašati, si izprašiti obleko, popraviti razmršene lase pod klobuk in iti.

Pride dan, ko se poravnaš na svoji vijugasti cesti, pobereš svoje raztrosene načrte in želje, ostajaš hvaležen vsakemu sopotniku, za vsako kapljo vode, rožo pa tudi lastnemu kamnu na njej.

Pride, da, ki pokaže čemur lahko služim in čemur ne.
Priklonim pa se lahko marsičemu in marsikomu.

Namaste!
Aurelija Z. M. 

Pospravljanje za Novo Leto

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Z zaključkom leta razmišljamo o minulem in se znajdemo v neznanih pričakovanjih Novega. Marsikogar slišim ali koga preberem, da naj bi z novimi dnevi naslednjega leta pospravljali, oddali ali zavrgli reči ali neplodne projekte, da naredimo prostor novemu.

Ker ima leto največkrat 365 živih dni, lahko izvajamo akcijo pospravljanja-sortiranja sproti. Veliko ljudi se za Novo leto na silo hoče znebiti kakšnih predmetov, ob čimer večkrat pomišljam, da je reč funkcionalna, ker se na stvareh ne nabira prah, da so stvari lahko velikokrat le na oko pospravljene. Sicer pa tudi ob odsotnosti fizičnih bližin ostaja za rečjo spomin ali le občasna misel, ki tvori energijsko formo za nečem.

S tem ne trdim, da pospravljanje običajnih balastnih navlak ali predmetov ni podporno v smislu organiziranja in treniranja v preudarnejšem izbiranju, le na misel mi hodi pomembnost vsakodnevnega odnosa-namembnosti reči in stvari, ki jih kupujemo in se jih drugič, hočemo ali ne moremo znebiti.

Največkrat pa sami z občutenjem določamo ali imajo predmeti slabo ali dobro energijo zato se lahko zgodi, da nam na tak način, naše nezavedno stanje sporoča “napake” preteklih odločitev. Takrat je neizogibno treba sprejeti v zakup, da smo nekaj prehitro ali prepozno spustili v svojo intimno bližino, postavili na polico, v omaro-spustili v svoj Dom.

Človek je bolj ali manj podvržen ne-samokritiki, zato tudi išče razloge in načine kako bi se odkrižal nečesa na kar ima slabe spomine.

Ob tem se je treba upoštevati, da reč ali predmet lahko zavržeš-odstraniš, drugače pa je s spominom in občutkom, ki še vedno ostane in je ključnega pomena za pogovor o spravi s samim seboj.

Spomnim se ene redkih igrač, kosmatega medvedka in poka suhe slame vsakič, ko sem ga kot otrok stiskala k sebi. Vem, da me je v hudem tolažil s svojo mehkobo in odločnim pogledom oči, ki so bile našite iz odsluženih gumbov. Vem tudi, da to ni bil moj najlepši čas, … a kaj bi dala, da bi danes, iz popolnoma drugih razlogov, dobila slamnatega medveda nazaj? … Ni ga več, ker sem ga strganega pred mnogimi leti zavrgla, celo skurila v smeteh med pospravljanjem.V trenutku površnosti spomina sem sebično videla le sebe, da je medved krama, ki je ne potrebujem več.

Vse napačne odločitve, nakupi, tudi sprejeti predmeti, so del naše Zgodovine, kulture, še več, predstavljajo dodano vrednost naši Poti. V dobi poplave vsega je menda ustrezno sproti razmišljati, kaj ima za nas vrednost in zaradi česa. Kaj bomo zavrgli in kaj ne, da nam ni treba konec leta znova in znova na natezalnico generalnega pospravljanja. Predvsem pa, da sebi in Novemu Letu ne naložimo teže obljub, ki bi drugo leto neizpolnjene rušile kake sorte Mir.

Aurelija Z. M.

Gonja za čudeži

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Ob sesutju denarnih hiš iz kart človek hoče pritisniti na hitrost udejanja čudežev,
celo na silo, zato velikokrat, tja do lastne lucidnosti.

Ob človeški kolektivnosti pričakovanja čudežev, kar težko dopustimo delu navadnega dne, da bi steklo po svoji Naravni poti. To se odrazi v težavi prilagajanja in v tem, kako si v megli rišemo sonce, smo naklonjeni Luči in toploti, pa čeprav sočasno poznamo vremensko neugodnost tega obdobja leta.

Drugi se na “čudeže” sploh ne ozirajo – hočem reči, da imajo svoje Bilo naravnano na polju snovnosti, ki jih istočasno peha v neizprosen boj z drugimi in samim seboj. Brez predsodka se prestopa mejo samospoštovanja, da s časoma prav noben dosežen cilj ne šteje več. Kaj šele, da bi se bilo vredno ozreti na prehojeno Pot do njega.

Tisti strpnejši jemljejo dneve brez jasnine sončeve svetlobe kot del procesa Življenja. V zameno jim je dano videti in občutiti užitke ob čudežih, ki se godijo med poljema nesnovnosti in snovnosti – med realnim in abstraktnim – med dobrim in zlim – med svetlobo in temo – med vsemi skrajnostmi.

Tako nekako nas je ustrojil tisti nekdo, ki je iz Duha Sile in Snovi. Dodelil nam je mesto na premici Časa na natančnem težišču med snovnim in nesnovnim.

Za neizbežno zavedanje svoje neznatnosti nam je dodelil polje razgleda z uresničenim veseljem nad panoramo Življenja, kjer se meša smeh Bogov z smehom človeka, ki razume svoj obstoj s tem, ko lahko vidi lepoto vseh Narav in ve za svoje mesto med vsemi in vsem.

 

Aurelija Z. Mueller

Skrila je svoje otroke pred Svetom

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

Nagovarjanje na brezmesno hrano zna biti včasih prav tečno nadležno.

Sicer pa se prav tako vsiljivo propagira vse sorte drugih ne-umnosti, od orožja, raznih kvazi metod, do blišča in 1001 različice raznih rab množičnega potrošništva. To v temeljitosti človeka tiho in vztrajno vodi celo do različnih občutkov pomanjkanja, nestrpnosti in nesrečnosti zaradi samo-omejevanja lastnega razmišljanja.

Prav noro je videti neštete kuharske oddaje z različnimi poudarki, kot da človek ne bi znal ali hotel sam razmisliti o načinu svojega prehranjevanja. Ne verjamem, da se generacije ne spominjajo več repe, krompirja, ajde, ovsenih kosmičev, kruha in mleka, koruznih žgancev in ostalih nepredelanih živil. Če je to res – in iz tega vidika je jasno, kako veliko ljudi nujno potrebuje atrakcijo, šov, modni krik – tudi pri hrani.

Težava je v tem, da je nemogoče vse, kar vidiš in slišiš, pograbiti za potrebno; in nato se še komu zazdi, da ni zadovoljen, prikrajšan, celo dramatično oropan vseh produktov izobilja 21. stoletja. Le koliko ob tem sodeluje lastna “pamet” in dejanske potrebe?

Mesa ne jem kar nekaj časa in že zdaj vidim, da mi to ustreza. Na misel pa mi ne pride, da bi vsiljivo nagovarjala druge in se s “poslanstvom” imela za enega od rešiteljev planeta. Človek je preživel ob mesu in “bog ve” zakaj se je obrnilo tako. In, da bo še dolgo tako.

Vsekakor pa vemo vsi že dolgo, da je brezmesna prehrana dovolj pestra; in kar je še pomembnejše, da je marsikomu  neljubo klanje in pogubljanje živali, najsi je šlo pri tem v zgodovini ali danes za obrede darovanja ali potrebe prehranjevanja.

Kar pri sebi počakati odgovor, ki ti že ob pravem času sporoči, kaj je prav zate, tako da ni treba igrati se, žrtve zmot in zablod ali odrešeništva.

Da nekaj preide v kolektivno zavest je dolg proces, ki terja svoj čas, ki je dolg in napolnjen s potrpljenjem, sledenjem, tudi tišino in delovanjem.
Dovolj je zavedanje početja in vsakič kak kos mesa manj.

Je pa seveda res, da je človek manj potrpežljiv in bolj krvoločen kot se zdi. Zato divje živali vedno skrijejo svoje mladiče pred vsemi plenilci.

 

Aurelija Z. Mueller

Pravila Misterijev

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized
 
Rezultat iskanja slik za atlantida potopljeno mesto

Učenci ved

Nobenega pravega učenca ne zanimajo (iz radovednosti ali drugih naklepov) posli drugih ljudi, razen takrat, ko gre za to, da bi jim pomagal, in da ima pred seboj vedno le svoj lastni svet dela, ki ga mora opraviti, ne bi bili tako brezupno oddaljeni od razumevanja dejstev širšega življenja izurjenega jasnovidca.
Celo iz tega malo, kar sem povedal v zvezi z omejitvami, ki jih ima pred sabo učenec, je očitno, da bo v številnih primerih vedel precej več kot lahko pove. To seveda v še širšem smislu velja za velike Mojstre Modrosti same, in to je razlog, zakaj imajo tisti, ki imajo privilegij, da občasno vstopijo z njimi v stik, takšno spoštovanje do njihovih besed o temah, ki se morda ne tičejo neposrednega učenja. Kajti mnenje učitelja, ali celo enega od njegovih višjih učencev, o kateri koli temi, je mnenje človeka, katerega zmožnost natančne presoje je neprimerljivo večja od naše.
Njegov položaj in njegove razširjene sposobnosti so dejansko dediščina celotnega človeštva, in čeprav smo dandanes lahko še precej oddaljeni od teh veličastnih moči, pa bodo te nekega dne vseeno v naši posesti. In kako drugačen kraj bo ta stari svet tedaj, ko bo človeštvo kot celota posedovalo višjo jasnovidnost! Pomislite na to, kako drugačna bo zgodovina, ko bodo lahko vsi brali njene zapise; kaj bo to pomenilo za znanost, ko bo mogoče vse procese, o katerih lahko sedaj le teoretizira, spremljati skozi ves njihov tok; za medicino, ko bodo tako zdravniki kot pacienti lahko jasno in natančno videli, kaj je mogoče narediti; za filozofijo, ko ne bo več možnosti za razpravo o njeni osnovi, ker bodo lahko vsi videli širši vidik resnice; za delo, ko bo to le veselje, ker bo vsak človek delal le tisto, kar lahko najbolje opravi; za vzgojo, ker bodo umi in srca otrok odprta za učitelja, ki skuša oblikovati njihov značaj; za religijo, ker ne bo več možnosti za prepir o njenih dogmah, saj bo resnica o stanjih po smrti in Velikem Zakonu, ki vlada svetu, dostopna vsem očem.

Predvsem pa, kako bo v tistih precej bolj svobodnih razmerah razviti človek veliko lažje nudil pomoč drugemu. Možnosti, ki se odpirajo pred umom so tako veličastne v vseh smereh, tako da bo moral biti naš sedmi obhod resnično zlata doba. In dobro je, da te velike sposobnosti ne bo posedovalo celotno človeštvo, dokler ne bo razvilo precej višjega nivoja, tako moralnosti kot modrosti, kajti sicer bi še enkrat in še v slabših pogojih zgolj ponovili tisti strahoten padec Atlantidske civilizacije, katere pripadniki niso uspeli dojeti, da povečana moč pomeni tudi povečano odgovornost. Pa vendar je večina od nas bila med tistimi ljudmi; upajmo, da smo se nekaj naučili iz tistega neuspeha in da se bomo, ko se bodo pred nami znova odprle možnosti širšega življenja, bolje soočili s preizkusom.

 

 
C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
 
 
 
 
 

Jasnovidnost in njeni odtenki

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized
Rezultat iskanja slik za clairvoyance

 

Obstajajo nekateri zavedeni smrtniki, ki so, navkljub temu, da imajo to srečo, da posedujejo rahel dotik te višje moči, popolnoma brez kakršnega koli pravilnega čutenja v zvezi z njo in jo uporabljajo za najbolj nečiste cilje – dejansko celo za to, da se oglašujejo kot “preiskovalni in poklicni jasnovidci”! Ni potrebno reči, da je takšna raba te sposobnosti zgolj njeno prostituiranje in ponižanje, ki kaže na to, da jo je njen lastnik pridobil še preden je v dovolj veliki meri razvil moralno plat svoje narave, da bi se zmogel upreti pritisku, ki ga nalaga. Zaznavanje količine zle karme, ki se lahko v zelo kratkem času ustvari s takšnim delovanjem, spreminja človekov gnus v usmiljenje do nesrečnega storilca te svetoskrunske norosti.
Včasih je mogoče slišati ugovor, da posedovanje jasnovidnosti uničuje vso zasebnost in nudi brezmejno možnost razkrivanja skrivnosti drugih ljudi. Nedvomno je res, da nudi takšno spretnost, vendar pa je to mnenje smešno vsakomur, ki o tej stvari ve karkoli iz prakse. Takšen ugovor je mogoče utemeljen v zvezi z zelo omejenimi močmi “preiskovalnega in poklicnega jasnovidca”, pa pozablja, če je usmerjen proti tistim, katerim se je ta sposobnost odprla v toku njihovega učenja in jo zato posedujejo v popolnosti, na tri temeljna dejstva: prvič, da je povsem nepredstavljivo, da bi lahko imel kdorkoli, ki ima pred seboj čudovita polja raziskovanja, ki jih pred njim odpira resnična jasnovidnost, tudi najmanjšo željo, da bi vtikal nos v puhle drobne skrivnosti katerega koli posameznika; drugič, da celo, če bi imel naš jasnovidec, iz kakršnih koli že razlogov, takšno nedostojno zanimanje za usmiljenja vredno opravljanje, pa navsezadnje obstaja takšna stvar kot je gentlemenska čast, ki bi mu tako na oni kot na tej ravni preprečevala razmišljanje, da bi ga potešil; in tretjič, v primeru nezaslišane možnosti, da za nekoga zgoraj omenjeno ne bi imelo nobene teže, pa se vsakega učenca, takoj ko razvije kakršno koli znamenje te sposobnosti, vedno opozori na omejitve, ki se tičejo njene rabe.
Na kratko, omejitve so, da ne sme prihajati do nobene v druge vtikajoče se, sebične rabe moči in nikakršnega razkazovanja pojavov. To je, da se od človeka pričakujejo isti nagibi, ki vladajo njegovim dejanjem pravilnega čutenja na fizični ravni, tudi na astralni in mentalni ravni; da učenec ne sme v nobenem primeru in v nobenih okoliščinah uporabiti moč, ki mu jo ponuja njegovo dodatno znanje, zato, da bi si na kakršen koli že način pridobil kakršne koli posvetne koristi; da nikoli ne sme početi tega, kar se v spiritističnih krogih imenuje “preiskovanje” – to je, da ne sme početi ničesar, kar bi omogočilo skeptikom na fizični ravni sprejeti sklep, da poseduje nekaj, kar se njim zdi nenormalna moč.
V zvezi s tem zadnjim opozorilom ljudje pogosto pravijo, “Toda zakaj naj ne bi? Saj bi bilo mogoče na ta način z lahkoto zavezati jezik in prepričati vašega skeptika, kar bi bilo zanj le dobro!” Takšni kritiki v prvi vrsti pozabljajo na dejstvo, da si nihče, ki karkoli ve, ne želi zavezati jezika in prepričevati skeptike ali se v najmanjši meri ukvarjati z držo skeptika; in drugič, ne uspevajo razumeti, kako veliko bolje je za skeptika, da le postopoma razvija intelektualno vrednotenje dejstev v naravi, namesto da bi se ga nenadoma vpeljalo z nekakšnim knock-downom. 

Nekateri naši prijatelji zelo težko razumejo, da neumno opravljanje in prazna radovednost, ki tako napolnjujeta življenja nespametne večine na zemlji, nimata mesta v bolj realnem življenju učenca; in tako včasih sprašujejo, ali bi lahko jasnovidec, četudi brez posebne želje, da bi videl, slučajno opazoval kakšno skrivnost, ki jo poskuša druga oseba skriti, na enak način kot lahko nekdo slučajno vidi nek stavek v pismu drugega človeka, če to leži odprto na mizi. Seveda bi lahko, toda kaj, če bi? Častitljiv človek bi takoj odvrnil svoje oči, tako v prvem kot drugem primeru, tako da bi bilo tako, kot da ne bi videl. Če bi tisti, ki ugovarjajo, lahko dojeli idejo, da nobenega učenca ne zanimajo posli drugih ljudi, razen takrat, ko gre za to, da bi jim pomagal, in da ima pred seboj vedno le svoj lastni svet dela, ki ga mora opraviti, ne bi bili tako brezupno oddaljeni od razumevanja dejstev širšega življenja izurjenega jasnovidca.

 

C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!
 
 

Jasnovidnost, učenci in zaveza

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized
 
Edina popolnoma varna pot razvoja jasnovidnosti – vstopiti z vso svojo energijo na pot moralne in mentalne evolucije. Na eni izmed stopenj se bodo nato višje sposobnosti začele same po sebi spontano razkrivati. Pa vendar obstaja praksa, ki jo svetujejo vse religije – ki, če jo uporabljamo skrbno in spoštljivo, ne more škoditi človeškemu bitju in iz katere se včasih razvije zelo čisti tip jasnovidnosti – to pa je praksa meditacije.
Človek naj si torej izbere določen trenutek v dnevu – trenutek, ko se lahko zanese, da bo imel mir in ga ne bo nič zmotilo, čeprav je bolje, da je to podnevi in ne ponoči – in doseže, da bo takrat njegov um za nekaj minut povsem osvobojen zemeljskih misli kakršne koli vrste. Ko to doseže, naj usmeri vso svojo silo svojega bitja proti najvišjemu duhovnemu idealu, ki ga pozna. Odkril bo, da je pridobitev tako popolnega nadzora mišljenja veliko težje kot to domneva. A, ko ga bo dosegel, bo to lahko zanj le v največjo korist. In ko bo postajal vse bolj in bolj sposoben dvigniti in osredotočati svoje mišljenje, bo postopoma odkrival, da se pred njim odpirajo novi svetovi.
 Kot pripravljalno urjenje za zadovoljivo doseganje takšne meditacije, je zaželeno, če človek prakticira koncentracijo v poslih vsakodnevnega življenja – celo v najbolj preprostih. Če piše pismo, naj ne misli na nič drugega, dokler ne konča, kot le na pismo; če bere knjigo, naj svojemu mišljenju ne dovoli tavanja k drugim stvarem. Naučiti se mora biti pozoren na svoj um, biti njegov gospodar, tako kot tudi gospodar svojih nižjih strasti; potrpežljivo mora delati, da bi pridobil popolni nadzor nad svojimi mislimi, tako da bo vedno točno vedel, o čem razmišlja in zakaj – na ta način bo lahko dobro uporabljal svoj um in ga umiril, tako kot tudi izurjen mečevalec usmeri svoje orožje tja, kamor želi.
Navsezadnje pa, če bi tisti, ki si tako goreče želijo jasnovidnosti, le-to začasno posedovali za kakšen dan ali celo le za eno uro, še zdaleč ni tako gotovo, da bi si želeli ta dar obdržati. Res je, da ta pred njimi odpira nove svetove preučevanja, nove moči, ki jih je mogoče koristno uporabiti, zaradi česar večina od nas čuti, da jo je vredno imeti; vendar pa moramo vedeti, da za nekoga, ki ga njegova dolžnost še vedno kliče k življenju v svetu, to nikakor ni čisti blagoslov. Na tistega, ki se mu je odprla vizija, predstavljajo žalost in beda, zlo in pohlep sveta stalno prisotno breme, tako da v zgodnjih dneh pridobitve novega znanja pogosto čuti odmev strastne zaprisege, ki jih vsebujejo Schillerjeve bobneče vrstice:
“Zakaj si me odvrgel v mesto vedno-slepih,
da bi z odprtim čutom objavljal tvoj orakelj?
Kakšna korist od privzdignjene tančice, če je za njo grozljiva tema?
Le nevednost je življenje; to znanje pa je smrt.
Vzemi nazaj to žalostno jasno-vidnost; odvrni z mojih oči to kruto luč!
Strašno je biti smrtni kanal za tvojo resnico!”
in nato spet zakriči:
“Vrni mi mojo slepoto, srečno temo mojih čutov;
vzemi nazaj ta strašni dar!”

 

Vendar pa je seveda to čutenje, ki preide, kajti višji vid kmalu pokaže učencu nekaj, kar je onstran žalosti – kmalu vtisne v njegovo dušo silno gotovost, da vse stvari, ne glede na to, kaj lahko tu spodaj nakazujejo pojavnosti, brez sence dvoma delujejo skupaj za končno dobro vsega. Človek ugotavlja, da sta sicer greh in trpljenje tu, najsi ju je sposoben zaznati ali ne, in da je takrat, ko ju je sposoben videti, navsezadnje bolj usposobljen za dajanje učinkovite pomoči, kot takrat, ko deluje v temi. In tako se postopoma uči nositi svoj delež težke karme sveta.
 
 
C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!
 
 

Jasnovidnost v času – Prihodnost

Posted Leave a commentPosted in Uncategorized

 

…. še vedno obstajajo ljudje, ki zanikajo možnost napovedovanja prihodnosti, vendar pa takšno zanikanje kaže le na njihovo nepoznavanje dokazov v prid tega predmeta. Veliko število potrjenih primerov ne dopušča dvoma o tem dejstvu, vendar pa so mnogi od teh takšne narave, da za njih nikakor ni lahko poiskati razumne razlage. Očitno je, da ego poseduje določeno količino sposobnosti napovedovanja. In če so bili napovedani dogodki vedno zelo pomembni, potem bi človek lahko domneval, da ga je neka izjemna spodbuda usposobila za to, da videno jasno vtisne na svojo nižjo osebnost. Nedvomno je to prava razlaga za številne primere, v katerih je šlo za napoved smrti ali velike nesreče, vendar pa so zabeleženi tudi številni primeri, za katere se zdi, da to ne velja, saj so napovedani dogodki pogosto zelo banalni in nepomembni.
Dobra znana zgodba o drugem vidu na Škotskem bo ilustrirala to, na kar mislim. Človeka, ki ni verjel v nič okultnega, je gorjanski videc vnaprej opozoril, da se približuje smrt njegovega soseda. Prerokba je bila podana s precejšnjimi podrobnostmi, vključno s popolnim opisom pogreba, z imeni štirih nosačev krste in drugih prisotnih. Zdi se, da se je poslušalec nasmejal celotni zgodbi in jo takoj pozabil. Vendar pa je smrt soseda, do katere je prišlo v napovedanem času, priklicala v njegov spomin predano opozorilo. Človek se je odločil, da bo spremenil del prerokbe tako, da se bo sam vključil med nosače krste. Uspelo mu je na ta način urediti stvari, vendar pa je tik pred začetkom pogreba moral nepričakovano opraviti neko nujno stvar, ki mu je vzela le minuto ali dve. Ko je hitel nazaj, je presenečen videl, da se je sprevod začel brez njega in da se je napoved v celoti izpolnila, kajti štirje nosači so bili točno tisti, ki so bili nakazani v viziji.
Tukaj gre torej za neko precej nepomembno stvar, ki ni bila posebej pomembna za nikogar, a določno napovedana mesece pred dogodkom; in čeprav se je človek potrudil, da bi spremenil napoved, mu nikakor ni uspelo vplivati nanjo. Gotovo se to zdi zelo podobno vnaprejšnji določenosti, celo do najmanjših podrobnosti. Toda, šele ko raziščemo to vprašanje z višjih ravni, smo sposobni videti izhod iz te teorije. Seveda se nam bo, kakor sem povedal prej o neki drugi veji tega vprašanja, jasna razlaga izmikala toliko časa, dokler ne bo naše znanje neskončno večje kot je sedaj; največ, kar nam lahko uspe sedaj, je to, da nakažemo smer, v kateri bi jo lahko našli.
Nobenega dvoma ni, da je to, kar se dogaja sedaj, rezultat vzrokov, ki so bili sproženi v gibanje v preteklosti, in da bo to, kar se bo zgodilo v prihodnosti, rezultat vzrokov, ki ravnokar delujejo. Celo tu spodaj lahko preračunamo, da bodo, če izvajamo določena dela, iz njih sledili določeni rezultati. Vendar pa naše izračunavanje nenehno motijo činitelji, ki jih nismo bili sposobni vzeti v obzir. Če pa dvignemo našo zavest na mentalno raven, potem lahko pogledamo precej dlje v rezultate naših dejanj.
Tako lahko na primer izsledimo učinek slučajne besede, ne le na osebo, kateri je bila namenjena, ampak preko njega tudi na mnoge druge, če se ta širi v širši krog ljudi, dokler na videz ne zajame celotne dežele; in preblisk takšne vizije je precej bolj učinkovit kot številne moralne zapovedi, ki nam govorijo o nujnosti izjemne budnosti v zvezi z mislimi, besedami in dejanji. S te ravni lahko vidimo, ne le popoln rezultat vsakega dejanja, ampak tudi kje in kako bodo nanj vplivali in ga spremenili rezultati drugih dejanj, ki navidezno niso povezana z njim. Dejansko lahko rečemo, da so jasno vidni rezultati vseh trenutno delujočih vzrokov – da pred našim pogledom leži odprta prihodnost, kakršna bi bila, če se ne bi porodili nobeni novi vzroki.
Seveda se novi vzroki pojavljajo, kajti človekova volja je svobodna; toda v primeru vseh običajnih ljudi je mogoče rabo njihove svobodne volje vnaprej preračunati z dokajšnjo točnostjo. Povprečen človek ima tako malo dejanske volje, da je v precejšnji meri bitje okoliščin; njegovo delovanje v preteklih življenjih ga postavi v določene okoliščine in njihov vpliv nanj je tako zelo najbolj pomemben činitelj v njegovi življenjski zgodbi, da je mogoče njegov bodoči tok napovedati s skoraj matematično gotovostjo. Pri razvitem človeku je stvar drugačna; tudi pri njem so glavni življenjski dogodki urejeni na podlagi preteklih dejanj, vendar pa je način, na katerega jim bo dovolil, da vplivajo nanj, metode, s katerimi bo jih bo obravnaval in morda premagal, povsem njegove lastne in jih ni mogoče, razen kot možnosti, napovedati vnaprej niti na mentalni ravni.
Ko na ta način pogledamo navzdol na človekovo življenje, se zdi kot da bi se njegova svobodna volja lahko izražala le v določenih kritičnih trenutkih njegovega življenja. Ko človek pride do določene točke v svojem življenju, postane očitno, da se pred njim očitno odpirata dve ali tri alternativni poti; on lahko popolnoma svobodno odloča, katero bo izbral. In čeprav lahko nekdo, ki celovito pozna njegovo naravo, čuti, da z gotovostjo ve, kakšna bo njegova izbira, pa takšno poznavanje njegovega prijatelja ni v nobenem smislu nepremagljiva sila.
Toda, ko je človek izbral, potem mora iti po tej poti in prevzeti nase posledice. Ko stopi na določeno pot, je v mnogih primerih prisiljen vztrajati na njej zelo dolgo časa, preden se pojavi nova priložnost za obrat. Njegov položaj je nekako podoben strojevodji vlaka; ko pride na železniško križišče, se lahko po svoji volji odloča za eno ali drugo smer; toda, ko se enkrat odloči za eno izmed njih, je prisiljen nadaljevati v tej izbrani smeri, dokler ne doseže naslednjega križišča, kjer se mu znova ponudi priložnost za izbiro.

C. W. Leadbeater
Jasnovidnost
8. poglavje / KAJ JE JASNOVIDNOST?
Odlomki
Se nadaljuje!

Zate ženska

Posted 1 CommentPosted in Uncategorized


Ob poslušanju žalostnih zgodb moram napisati to, da smo v fazi velike občutljivosti in da je dejstvo, da toliko zaznavamo, prednost in ne ovira. Vzemi in uporabi to.


Kot dobra gospodarica čuvaj svoje meje in svojo energijo. Tvoja mistična moč v tem času odprtosti je, da boš zmogla mirno obstati in močneje čutiti sebe ter ob pravem času poskrbeti za počitek Uma in Telesa.

Izstopi iz kroga navideznih pomembnosti, rutinskih opravil, mogoče se celo ogni nastopom tistih, ki te ne zanimajo. V resnici se boš s postankom fizično odpočila in s tem dopolnila še zunanja ter izostrila notranja čutila.

Ne odrivaj ničesar, kar je zate všečnega, ne prezri lepot, ki jih vidiš, celo čutiš ali zaznaš drugače. Čez črto intimnosti naj prestopi le tisto, kar ti prinaša radost.

Brez slabe vesti naredi to in vedi, da četudi so morebiti otroci odšli na svoje ali se le igrajo, učijo – mogoče jih niti nimaš – zmeraj si čuvajka domačega ognjišča.V občutljivih dneh, ko se namišljena brezna obupa bolj razpro, poslušaj svoje Srce in ne ustavljaj mu ritma zaradi nekaj trenutkov slabosti. Lahko obstaneš v počitku in samo Si. Navzven se ničesar velikega ne bo spremenilo, razen občutka Hvaležnosti tvoje notranjosti. 

Aurelija Z. Mueller


Fotografija: Nataša Rosemarie